Pravljica o račkah za čebele in ... srce

Ali poznate zgodbico o treh račkah? Tistih, ki so zbežale z domačega borjača v Lokvi, da bi se lahko pri sosedu najedle trave do sitega, a jih je presenetila noč in z njo lačen volk ... Zgodbico o sebičnosti in dobrosrčnosti, ki so jo pred davnimi časi none pripovedovale svojim vnukom, je trebenski čebelar Marko Kralj v preteklih zimskih mesecih prelil na ... panjske končnice. Na šestih od teh je nazorno prikazal poučno pripoved, do katere je prišel s pomočjo Borisa Čoka, mojstra suhogradnje.

Čebelarstvu se je Kralj približal pred približno 20 leti. »Takrat smo čebelarji veliko potovali po Sloveniji, ker smo se družili s slovenskimi društvi čebelarjev. Oni so imeli krasne panje, vse poslikane, da jih je bilo lepo gledati. Naše “škatle” pa so bile v primerjavi puste in prazne. Tako, da sem začel razmišljati, da bi jih kar sam poskusil nekoliko poživeti in začel sem risati,« se je spominjal svojih začetkov. Najprej se je lotil krašenja dveh panjev, nato je prešel še na panjske končnice. Lani je poslikal tri panjske končnice, ki so ponazarjale Martina Krpana – daroval jih je svojemu Društvu slovenskih čebelarjev, ki ima sedež na Padričah, oz. jih je na vsakoletnem pomladnem čebelarskem prazniku ponudil na loteriji; z zmagovalci so odpotovale v Slovenijo.

»Kaj bom pa letos ustvaril za društvo? Želel sem naslikati nekaj različnega in pomislil na pastirske hišice po Krasu ter tako prišel do Borisa Čoka.

On je pred časom objavil neko zanimivo knjigo, ki vključuje med drugim pripovedi iz ustnega izročila z območja Lokev in Prelož oz. tamkajšnje okolice. Izposodil sem si jo in naposled upodobil eno od teh starih pravljic.«

Kralj nam je priznal, da nikakor ni bilo lahko, pa čeprav gre za otroško pravljico, saj je morala biti dovolj pripovedna tudi brez teksta. Ustvarjal je pozimi, vendar ne vsak dan, saj je tudi za risanje potrebna volja. Takrat je sedel za mizo v dnevni sobi, si nastavil glasbo v ozadju in ustvarjal.

Panjske končnice je pobarval s tempera barvami, »saj nimam drugega, nisem noben umetnik,« se je hitel opravičevati. Tempera je krhka barva, na deščico je barvo moral večkrat nanesti: ne sme je biti pa preveč, drugače se okruši, je pojasnil. Na risbo je naposled nanesel sprej, da se bo dalj časa ohranila.

»Tako krasim vse svoje panje, pri katerih je protagonist v glavnem Martin Krpan s svojo kobilico, ker je bila to v mladosti moja najljubša knjiga.« Ko je obiskoval šolo, so ga pohvalili, da ima smisel za risanje, pa nikoli ni šel za tem. Sedaj, ko se je upokojil – zaposlen je bil v tržaški ladjedelnici San Marco, zadnjih dvajset let pa je služboval v ladjedelnici v Tržiču –, se lahko likovnemu izražanju prosto posveča. V koronačasu se je lotil na primer panjskih končnic z emoji, se pravi sodobnimi slikovno-grafičnimi podobami, ki nadomeščajo besede. Nanje je začel upodabljati obraze vseh čebelarjev, članov društva. »Igram se,« je bil skorajda v zadregi in priznal, da je poslikal tudi eno steno domače garaže, kjer sta se ob čebelnjaku in vedno prisotnem Krpanu, pojavili še zastavi Interja in Primorca.

Kralj je imel panje po domačih ogradah, sedaj pa jih je premaknil na domači vrt.

Danes jih ima samo 12 polnih, tri družine so mu pomrle. »Pozimi jih držim zaprte, ker pa so zime zadnja leta izredno mile, čebele silijo ven. V normalnih razmerah zimo prespijo in jedo manj, tako pa so vsak dan zunaj, če jih ne krmim dovolj in pravočasno, pa lahko umrejo. Sicer velja, da je letna izguba 15- do 20-odstotna. Upam, da bo s pridelkom letos boljše kot lani.«

Kaj pa v prihodnje? V načrtih ima še poslikavo kake zgodbe, tokrat bo poiskal kaj bolj kraško-zamejskega. »Pa ni lahko priti do njih, saj jih nihče več ne pripoveduje. Danes je tako, da se na vasi skorajda ne poznamo več ...«