Replika batiskafa Trieste odslej v muzejski zbirki

Pred malo več kot letom dni je v zgodnjih jutranjih urah v Trst pripeljal tovornjak s prav posebnim tovorom. Iz Bergama je pripeljal repliko batiskafa Trieste v naravni velikosti. Nekaj dni pozneje je mogočno plovilo stalo na Velikem trgu in postalo ena od atrakcij 57. Barcolane. Danes, leto dni pozneje, je zgodba dobila novo poglavje. Batiskaf je v Vojnem muzeju za mir Diego de Henriquez dobil svoj stalni dom. Obiskovalci se od danes naprej lahko z njim odpravijo na svojevrsten potop v zgodovino raziskovanja oceanov.

Že prvi koraki skozi razstavni prostor ustvarijo občutek, da se obiskovalec odmika od kopnega. Modri odtenki se postopoma poglabljajo, svetloba postaja bolj zastrta, zvok in projekcije pa ustvarjajo atmosfero podvodnega sveta.Pred vhodom obiskovalce pričakajo velike zgodovinske fotografije, med njimi tudi podobe Diega de Henriqueza, enega ključnih ljudi v zgodbi o nastanku batiskafa. Njegovo srečanje z Jacquesom Piccardom je pomenilo pomemben trenutek v zgodbi, ki je pozneje pripeljala do izdelave batiskafa. De Henriquez je verjel v znanstveno in tudi etično vrednost raziskovanja ter si prizadeval, da bi bil projekt povezan s Trstom.

Pot se nato nadaljuje v Hangar 8, kjer v središču prostora čaka replika izvirnega plovila: dolga je 15,4 metra, visoka 8,5 metra, premer njegovega cilindričnega telesa pa znaša 3,5 metra. Novo muzejsko postavitev je zasnoval Studio Tecnico Associato Fabbricatore Alessio, ki je želel ustvariti popolno potapljaško doživetje. Pot se začne v tako imenovani Galeriji brezna. Arhivske fotografije, dokumenti in zgodovinski predmeti obiskovalca uvedejo v svet podvodnega raziskovanja in pokažejo, kako pomembna je bila znanstvena radovednost pri premikanju meja človeškega znanja.

Multimedijski potop

Nato se začne potop. Tla prekriva posebna smolna obloga v dveh odtenkih modre, ki ustvarja vtis spuščanja proti vedno večjim globinam. V središču prostora stoji batiskaf. Na njegovo zunanjost se projicirajo multimedijske vsebine, ki razkrivajo notranjo konstrukcijo in delovanje plovila. Za njim velika projekcija poustvarja zgodovino potopa - tistega iz leta 1953 pri Ponzi in predvsem odpravo v Marijanski jarek, jugovzhodno od Japonske v Tihem oceanu, leta 1960. Znanstveni podatki se prepletajo z osebno pripovedjo. Obiskovalec lahko sliši o ogromnem pritisku, ki je obdajal jekleno kabino, o negotovosti pred potopom in o trenutku, ko sta raziskovalca na dnu Marijanskega jarka zagledala življenje tem, kjer so pričakovali skoraj popoln puščavski podvodni svet. Posebno doživetje ponuja tudi hologramska postavitev Augusta in Jacquesa Piccarda. Njuna zgodba obiskovalce popelje v čas priprav na odpravo, v tehnološke izzive in v trenutek, ko sta se človek in tehnologija združila.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.