Sobota, 13 avgust 2022
Iskanje

Slovenski in ukrajinski dijaki so se povezali

Ravnateljici sta povedali, kako potekata sprejemanje in pouk na liceju Franceta Prešerna in zavodu Žige Zoisa

Trst |
9. apr. 2022 | 7:33
Dark Theme

Na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu imajo največ ukrajinskih dijakov na Znanstvenem liceju Franceta Prešerna, kjer jih trenutno gostijo dvanajst. Poleg njih so mlade ukrajinske vojne begunce sprejeli samo še na Tehniškem zavodu Žige Zoisa, saj sta tako Primož Strani, ravnatelj Izobraževalnega zavoda Jožefa Stefana, kot ravnateljica Humanističnega liceja Antona Martina Slomška Eva Sancin potrdila, da na omenjenih šolah niso prejeli nobene prošnje za sprejem Ukrajincev.

»Vztrajamo z italijanščino, imajo učne ure v ruščini, nekaj slovenščine, telesno vzgojo in risanje, kar jim je tudi zelo všeč. Učijo se nekaj matematike, a je pri tem opaziti različne nivoje znanja, porajajo pa se tudi določene jezikovne težave. Zgleda, da radi hodijo v šolo, lepo so se vključili v marsikateri razred,« je razložila ravnateljica Loredana Guštin.

Dijaki, ki so jih v teh tednih sprejeli na licej, so v domovini obiskovali različne šole, tako da imajo tudi različno predznanje. »Se pa trudimo, da so vsaj lepo sprejeti. Zmenili smo se, da bi jim ob koncu pripravili izpit italijanščine, recimo nivoja A1 ali A2, da bi jim lahko konec leta dali potrdilo, ki jim bo mogoče prav prišlo, ko bodo iskali službo,« je dejala Guštin.

Na Tehniškem zavodu Žige Zoisa so sprejeli tri dijake, pričakujejo pa še eno dekle. Odločili so se, da bo potekal del vsake učne ure v angleščini, da lahko dijaki razumejo obravnavano snov. Poleg tega so samo zanje vsak teden organizirali tudi 13 ur pouka italijanskega jezika in 8 ur pouka slovenskega jezika.

»Ti dijaki so stari 16, 17 let in se predobro zavedajo, kaj se dogaja. Eden izmed njih ima brata na fronti, kjer se bojuje. Si lahko sploh predstavljamo, kako mu je pri srcu?« se sprašuje ravnateljica. »Ne vem, če in v kolikšni meri smo uspeli vsaj malo pomagati tem mladim, ki jih je usoda tako kruto zaznamovala. Mi smo se potrudili po svojih najboljših močeh. Časa ni bilo veliko in smo se morali pač hitro odločati. A izkušnja je obogatila predvsem nas, to je bila zame ena izmed velikih šol. Sočloveku je treba pomagati, če se znajde v stiski. Skupaj si moramo prizadevati, da v sočloveku vidimo najprej brata, prijatelja, in da tak pogled konkretiziramo s svojimi dejanji, ne z govoričenjem,« je še povedala Maja Lapornik.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava