Nedelja, 07 avgust 2022
Iskanje

Spotikavci tudi za slovenske antifašiste

Po mestu so včeraj postavili novih 20 spominskih tlakovcev: v Ulici san Maurizio jih je nekaj posvečenih slovenskim delavcem

Trst |
11. jan. 2022 | 8:21
Dark Theme

Dosedanjim 63 spominskim medeninastim tlakovcem, ki so posejani po našem mestu v spomin na deportirance in žrtve nacifašističnega nasilja, se je včeraj pridružilo dodatnih 20 na ulicah del Ponte, Ghega, Battisti, sv. Frančiška, Rossetti, Foschiatti, Madonna del Mare in Promontorio, na Trgu Mioni in pri Sv. Jakobu ter v Ulici san Maurizio pri Stari Mitnici. Zanje so zaslužni mnogi, zlasti tržaška judovska skupnost, združenje bivših deportirancev Aned, sindikat Slc Cgil in kopica potomcev, ki so zaprosili za spominski spotikavec. Prvega je tokrat dočakalo tudi nekaj Slovencev.

Carla in Silvan Kalc ter gospod Andrej, vnuk Franca Grgiča, pred sedežem nekdanje Telve (FOTODAMJ@N)
Carla in Silvan Kalc ter gospod Andrej, vnuk Franca Grgiča, pred sedežem nekdanje Telve (FOTODAMJ@N)

V Ul. san Maurizio, ki od Stare mitnice vodi proti glavni bolnišnici, se je včeraj dopoldne zbralo več ljudi. Pred nekdanjim vhodom v poslopje, kjer je imela sedež telefonska družba Telve, so občinski delavci v pločnik posadili sedem tlakovcev. Toliko je bilo namreč nekdanjih delavcev družbe, ki se v skupini enajstih, kar so jih esesovci 10. decembra 1943 prisilno odvedli z delovnega mesta, ni več vrnilo domov iz prisilne deportacije v nemška taborišča. Deportirani so bili in ubiti zaradi svojega prepričanja – bili so namreč antifašisti, člani komunistične celice tržaškega osvobodilnega gibanja CLN, nasprotniki torej.

Med njimi je bilo tudi nekaj Slovencev. Carlo Kalc na primer, rojen leta 1904 na Padričah. »Sedem let mi je bilo, ko so aretirali očeta. Živo se spominjam svoje mame, kako je jokala, ko so ga odpeljali na vlak. Nikoli več ga nismo videli, le dopis smo prejeli, da je 17. julija 1944 umrl v taborišču Natzweiler-Struthof,« se je včeraj spominjala njegova danes 85-letna hčerka Carla. Njen brat Silvan takrat še ni bil dopolnil enega leta, mama pa jih je imela le 33 let in poskrbeti je morala za družino. »Hudo je bilo, res. Mleko je nosila prodajati v mesto.« Gospod Silvan se je stisnil k sestri in dodal, da so spotikavci dobrodošli, saj so še en opomin na to, kar se je pripetilo: take stvari pa se ne smejo več dogajati, čeprav v današnjem norem svetu za to ni nobene gotovosti.

Padričar, Slovenec, je bil tudi Franc Grgič, rojen leta 1905. Tlakovec je včeraj v tla položil vnuk Andrej (z njim je bil bratranec Maks), ki je ob robu slovesnosti ugotavljal, da je bila zgodovina predolgo zatajena in da se je vedno govorilo le o Judih. Lepo je, da so se oddolžili spominu nonota. Njuni mami, Francevi hčerki Klara in Marija, sta očeta zadnjič videli iz nekega stanovanja na Ul. Coroneo ob zaporu. »Neka gospa je dovolila družinam, da so skozi hišno okno pokukale v zapor. Deklici sta imeli tri in pet let, ko sta zadnjič videli očeta.«

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava