»Sprejemanje ni vprašanje dobrote«

Že pred 18. uro je na stopnicah cerkve brezmadežnega Marijinega srca v Ulici Sant’Anastasio sedel moški s telefonom. Da je migrant ni bilo razumeti, saj je čez glavo imel potegnjeno kapuco in se je s sključenim hrbtom stiskal ob zid in čakal. Kaj? Da se odprejo vrata novega zavetišča ravno nasproti cerkvenega vhoda.

»Nočno zavetišče s 24 ležišči in dodatnim ločenim prostorom za dve družini smo uredili na pobudo škofa, msgr. Enrica Trevisija, ki je ob svojem prihodu ugotovil, da je treba nujno kaj postoriti za ljudi, ki jih je življenje privedlo sem, kjer so prisiljeni si postlati v blatu, pod milim nebom,« je odločitev utemeljil novi direktor škofijske Karitas Giovanni La Manna, Neapeljčan po rodu, ki je v »v izgnanstvu« v Rimu preživel zadnjih dvajset let.

Kdo lahko tu pri vas prespi?

Lahko so migranti, lahko pa so tudi brezdomci. Preteklo noč (v torek, op. nov.) smo v zavetišču prešteli 39 ljudi, vključno z dvema družinama. Ko je zunaj slabo vreme, težko koga pustiš pred vrati. Imamo dva dodatna kavča, ki sta prav prišla.

Se rado zgodi, da na vrata potrka več ljudi, od tega, kar jih lahko sprejmete?

Navadno ne. Povezani smo z ostalimi združenji, ki so dejavna na ulici – San Martino al Campo, Skupnost sv. Egidija, Linea d’ombra – od tod dobivamo informacije o izmučenih ljudeh, ki potrebujejo ležišče, predvsem pa mirno noč. Obstaja namreč skupna telefonska številka, na katero prihajajo sporočila po potrebah, drugače bi bilo nemogoče se usklajevati in primorani bi bili koga razočarati.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.