Petek, 21 junij 2024
Iskanje

»Trst me je naučil veliko o prilagajanju in odprtosti za nove izkušnje«

Slovenska likovnica in pedagoginja Emilija Podjavoršek pravi, da je v Trst prišla »slučajno« in si ustvarila novi dom

Trst |
8. sep. 2023 | 15:30
Dark Theme

Njena življenjska pot poteka nekako vzporedno na dveh tirih - na umetniškem in pedagoškem. Trenutno slednji zahteva od nje več energije in truda. Veliko energije pa je morala Emilija Podjavoršek vlagati v prilagajanje različnim okoljem.

Celje, Obala, Ljubljana, Maribor, Novo mesto in nato Trst: živeli ste v različnih mestih in nato pristali v Trstu. Se v različnih mestih živi različno?

Drži, življenjski slog, kultura, gospodarstvo, podnebje in drugi dejavniki lahko močno vplivajo na to, kako ljudje živimo v različnih mestih. Različna mesta sem doživljala in doživljam kot pisan mozaik priložnosti, ki te vabi k raziskovanju, učenju in odkrivanju samega sebe. Sem kot rastlina, ki se uspešno prilagaja mestnemu okolju, obenem pa širi svoje korenine.

Pogosta selitev lahko prinese tudi občutek osamljenosti in izgube stabilnosti. Vendar se naučiš ceniti majhne stvari, kot so nova prijateljstva, kulturne izkušnje in priložnosti za osebno rast.

Kako vas je sprejel Trst? So se vaši občutki spremenili v času?

Nov dom, novi začetki. Pričakovanja so bila resnično majhna, pravzaprav predana spontanosti. To, da sem se preselila v Trst, je bilo zgolj naključje, splet okoliščin. V ozadju pa je tudi ljubezenska zgodba in mladostniška radovednost. Na začetku je bilo kar težko, zlasti zaradi moje sramežljive narave in slabega znanja italijanskega jezika. To so bila leta neodgovorjenih prošenj za delo, zato sem se vsakodnevno vozila na delo v Slovenijo. Biti malo tukaj in malo tam, mi je pogosto vzbujalo občutek nepripadanja. Trst me je naučil veliko o prilagajanju in odprtosti za nove izkušnje. Prvotne negotovosti so se prelevile v občutek pripadnosti, predvsem zaradi topline in prijateljstva z ljudmi, ki sem jih tukaj spoznala.

Postopoma sem se začela počutiti kot del tega mesta, tukaj sem si ustvarila družino, dobila zaposlitev, spletla so se mnoga prijateljstva, ki bodo ostala za vedno. Danes ga lahko imenujem dom.

Vključili ste se tudi v slovensko narodno skupnost, saj poučujete na licejih Franceta Prešerna in A. M. Slomška. Kakšen je bil stik s slovensko šolo v Italiji?

Selitev je lahko vznemirljiva, a hkrati tudi zahtevna izkušnja, še posebej pri soočanju z iskanjem zaposlitve. Da sem lahko enakovredno kandidirala na razpisih za prosta delovna mesta za opravljanje pedagoškega dela v vzgojno-izobraževalnih zavodih, sem morala vložiti zahtevo za priznanje poklicne kvalifikacije, ki je bil kar dolg in zamuden postopek.

Na slovenski šoli sem bila lepo in toplo sprejeta, spletle so se prijateljske vezi in prav na osnovi odnosov z drugimi ljudmi si ustvarimo svojo identiteto.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku v Poletnem miksu. Kot vsak petek objavljamo tudi stran Relax s križanko in drugimi igrami. Nadaljujeta se tudi novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca in strip o Plečniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava