»V Sloveniji sem spoznal svet, v katerem se je vlagalo v glasbo«

Pravljica o mavričnih ljudeh, čar teme, žalost mrtvih je greh. V meglenem ljubljanskem jutru me na avtobusu predrami melodija iz šoferjeve kabine. Kakšno naključje, pomislim, ravno sem se pogovarjal z enim od izvajalcev te znamenite pesmi. Nekaj dni pred tem sem ga obiskal v barkovljanski delavnici, zmotil sem ga med lakiranjem bas kitare. Tokrat jo je ustvaril iz lesa vipavskega oreha, darilo za prijatelja. Inko Brus, ki je pred tridesetimi leti kot prava zvezda rokenrola s skupino Šank rock zabaval množice, pa ne izdeluje le lesenih bas kitar. Za priznane režiserje gradi tudi kočije in piše pisma z gosjim peresom.

Koliko bas kitar ste že naredili?

Tri ali štiri sem jih že izdelal.

Koliko časa pa potrebujete za izdelavo basa?

Odvisno. Delam nekaj tednov pa tja do enega meseca. To je bil moj prvi inštrument (pokaže na bas). Trup sem sicer naredil na novo, vrat pa je originalen.

Kdaj ste ga prvič vzeli v roke?

Bilo mi je kakih enajst let, začel sem s Štefanom Kavčičem. V bistvu sem bobnar, ki v stanovanju ni smel igrati bobnov, pa se je odločil za bas. Kmalu sem na noge postavil skupino, veliko smo nastopali po barih in klubih – to je bilo na tržaški rokerski sceni takrat tudi vse. V mladih letih pa sem veliko zahajal v Združene države Amerike. Prebredel sem jih po dolgem in počez. Tja so me gnale rokenrolske ameriške sanje. Pravo Ameriko pa sem v devetdesetih dejansko odkril v Sloveniji.

V kakšnem smislu?

S svojo skupino sem v poznih osemdesetih nastopil v Boljuncu na neki šagri. Tam sem spoznal Šank rocke, ki so me povabili na koncert v Slovenijo. Ko sem videl, kaj vse se v primerjavi s Trstom dogaja v Sloveniji, sem se na vrat na nos preselil v Postojno. Spoznal sem drug svet. Svet, v katerem se je vlagalo v glasbo, bendi so marljivo vadili, koncertirali in za povrh še dobro služili.

Kako pa se je Barkovljan znašel v velenjski zasedbi?

Leta 1994 so Šank rocki potrebovali basista in so me povabili, da se jim pridružim.

Celoten intervju lahko preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku.