Šest žensk, šest različnih zgodb, a ista usoda. V Trst je pet izmed njih pripeljala vojna vihra, ki že več kot leto dni divja v Ukrajini. Tukaj so si, nekatere tudi z otroki, našle začasen dom, v upanju, da se bodo lahko čim prej spet vrnile v domovino, kjer so morale zapustiti čisto vse: družino, prijatelje in dobro službo.
Slovenska Vincencijeva konferenca že od lanskega aprila gosti skupino Ukrajink v prostorih Marijine družbe v Marijinem domu v Ulici Risorta. Trenutno je tam nastanjenih šest družin (deset ljudi), dve sta že pred časom odšli.
Na pot z bolno hčerko
V Trst se je že pred začetkom vojne, decembra 2021, s svojo hčerko, onkološko bolnico, preselila Gaja. »Zdravniki ji v Ukrajini niso mogli več pomagati. Rekli so, da lahko upanje najdemo le v tujini,« je razložila. Hčerka se zdaj zdravi z eksperimentalno terapijo v onkološkem centru v Avianu.
»Julija je nadarjena glasbenica. Doma zaključuje glasbeno višjo šolo, saj so ji zdravniki dovolili, da se za izpite odpravi domov v Ivano-Frankivsk, da zaključi študij. Nato bi si želela študirati na tržaškem konservatoriju,«je ponosno razlagala njena mati in kazala videoposnetke, na katerih osemnajstletnica igra banduro (harfi podoben tradicionalen ukrajinski inštrument) in poje s svojim močnim sopranom.
Viktorija je v Harkovu vodila slikarsko šolo. Po začetku vojne ji ni preostalo drugega, kot da s sedemletno hčerko pobegne iz svojega rojstnega kraja. »V Trstu si pomagam, kot morem. Nekaj časa sem čistila hotele, a je službo zelo težko najti,«je v italijanščini pojasnila umetnica, ki tako kot Gaja že obvlada jezik. Za ostala dekleta pa je tudi to ovira pri iskanju zaposlitve.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.