Katoliška cerkev že drugo leto zapored obhaja največji krščanski praznik, veliko noč, v znamenju pandemije novega koronavirusa in vseh omejitev, ki iz tega izhajajo. Vendar vseeno prinaša sporočilo upanja, je prepričan tržaški škof, nadškof Giampaolo Crepaldi, ki že dobrih enajst let vodi tržaško škofijo, v kateri je pred nekaj tedni tudi obhajal dvajsetletnico škofovskega posvečenja.
Gospod nadškof, Katoliška cerkev se pripravlja na obhajanje velikonočnih praznikov že drugo leto zapored v znamenju pandemije. Kako doživljate to obdobje?
Nedvomno je obdobje, ki ostaja zapleteno in težavno za Cerkev, ampak tudi za osebe, družine, svet dela in predvsem za svet zdravstva. Gre za nezanemarljivo breme strahov in tesnobe in tudi za težavo gledati na prihodnost, ki je pred nami. Vendar je velika noč vseeno tudi praznik upanja, življenja, prenove in preporoda. Tako nam od Kristusa prihaja spodbuda, da gledamo v prihodnost z zaupanjem.
Če ostajamo pri upanju: h katerim izzivom je poklicana Cerkev med pandemijo in po njej? S katerimi družbenimi in duhovnimi posledicami se bo treba soočiti, kaj ste ugotovili v tem zadnjem letu?
Mislim, da so v bistvu izzivi trije: prvi izziv je tipično duhovnega značaja, v smislu, da je pandemija povzročila veliko zmedo glede smisla življenja, smrti in tistega, kar se dogaja. Potem je velik izziv na zdravstveni ravni: izmerili smo seveda velikodušnost mnogih zdravnikov, ampak tudi krhkost zdravstvenih sistemov. Moram pa reči, da je bilo tu v naši deželi prizadevanje hvalevredno in odgovor institucij dober. Velik izziv pa bo predvsem na gospodarski in socialni ravni: preko škofijske Karitas vsak dan izmerim zelo razširjeno krizo in upam, da bo z dobro voljo vseh, a predvsem vladnih, deželnih in državnih institucij, uspelo priti naproti raznim podjetjem in svetu dela, ki so trpeli oz. trpijo krizo, ki ni enostavna.
Kako pa se Cerkev vključuje v ta kontekst?
V Cerkvi, vsaj v tržaški Cerkvi je prišlo do upada, vendar ne tako eklatantnega, bi rekel. Največjo težavo imamo na dveh ravneh: v prvi vrsti na ravni nudenja formativnega odgovora predvsem mladim in družinam. Žal smo v tem obdobju morali tudi mi izvajati katehezo na daljavo, vendar je to stvar, ki ne deluje. Drugi velik izziv je karitativen, gre torej za formativni in karitativni izziv, ki bo veliko zaposloval naše cerkve. Ustanovil sem Sklad msgr. Ravignanija in smo plačali morje položnic, vendar očitno so sredstva nezadostna v primerjavi s krizo, ki se kaže.
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.