Torek, 16 julij 2024
Iskanje

Začela je čisto slučajno, nato je postala steber gledališča

Vodja predstave v Slovenskem stalnem gledališču Sonja Kerstein se po štirih desetletjih umika iz zaodrja

Trst |
16. maj. 2023 | 9:33
Dark Theme

Tako kot marsikatera zanimiva zgodba, se je tudi njena v tržaškem gledališču začela čisto slučajno, ko je pri 25 letih iskala zaposlitev. Na uho ji je prišlo, da v teatru iščejo rekviziterko. Bilo je leta 1982 in na čelu tržaškega gledališča sta bila umetniški vodja Miroslav Košuta in predsednik Bogo Samsa. Sonja Kerstein, po mami Kraševka in po očetu Gorenjka, je že prvi poskusni dan ugotovila, da ji je delo vodje predstave pisano na kožo. Po 40 letih, ko s težkim srcem zapušča zaodrje, je v to še prepričana.

Kakšne spomine imate na prva leta in prvo predstavo?

Prva predstava, ki sem jo vodila, je bila Mutasti bratje decembra 1982 v režiji Jožeta Babiča. Asistent je bil takrat Marko Sosič. Spominjam se, da je bila tista leta dvorana vedno polna. Delo z igralci, režiserji in stik s publiko so me takoj navdušili.

Katere so bile prednosti in slabosti poklica, brez katerega si ni mogoče predstavljati nobene predstave? Pred slovesom ob zadnji predstavi, ki ste jo aprila vodili v tržaškem Kulturnem domu, so vam dali naziv »steber gledališča« ...

Delo je bilo zahtevno še zlasti zaradi urnikov in gostovanj, kar za mamico takrat še dveh, kasneje pa treh otrok, ni bilo lahko. Tudi plača ni bila vseh 40 let redna, saj je gledališče doživelo več kriznih obdobij. A veliko smo potovali in z najboljšimi predstavami doživeli res lepe trenutke. Spominjam se na primer gostovanja v Beogradu leta 1983, ko nas je po predstavi sprejela skupščina SFRJ in kasneje smo šli še na ogled Titovega groba. Potovali smo po celi bivši Jugoslaviji in ne samo.

Gostovanja so tista, ki so vam najbolj ostala v spominu?

Maja 1995 smo s predstavo Halštat, ki jo je režiral Boris Kobal, odšli v Toronto in Cleveland. Publike je bilo sicer malo, samo starejši Slovenci, ki jezik še razumejo. Po predstavi nas je slovenski konzul povabil domov. Takrat smo odšli še na ogled Niagarskih slapov in po dvanajstih dneh prišli domov polni lepih spominov. Z Lepo Vido smo še prej, leta 90, odšli v Leningrad, leta 85 pa s Kraljem na Betajnovi v Sarajevo. Veliko je bilo gostovanj in potovanj, ki so mi ostala v lepem spominu. Dodala bi še, po letu 2000, turnejo s Krvavo svatbo po Italiji in nastope v Nitri na Slovaškem, z Bakhantkami v Turčiji in še bi lahko naštevala.

Lahko bi rekli, da ste v štirih desetletjih že postali sestavni del zgodovine Slovenskega stalnega gledališča v Trstu?

Svoje delo sem opravljala v stiku z danes starejšimi režiserji in igralci, nekaterimi že preminulimi, a tudi z mlajšimi, ki svojo pot zdaj nadaljujejo brez mene. Prav pri moji zadnji predstavi Mario in čarodej me je nagovoril igralec Primož Ekar in se spomnil, da je z mano doživel svojo prvo predstavo, in torej tudi mojo zadnjo. Zanimivo prepletanje karier.

Celoten intervju v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava