Začelo se je s plameni v Narodnem domu ...

Požig. Zaradi tega dogodka v letu 1920 se je usoda tržaškega Narodnega doma neizbrisno vtisnila v slovenski kolektivni spomin. In ravno tak naslov, Požig, je scenaristka in avtorica Majda Širca izbrala za svoj dokumentarni film o fašizmu in drugi svetovni vojni. Za premiero filma v Narodnem domu je bilo že vse nared, ko je prišla vest, da bo stavba, v kateri danes deluje Visoka šola za prevajalce in tolmače, zaprta zaradi ukrepov za preprečevanje širitve novega koronavirusa. Projekcija se je zato preselila okrog sto kilometrov proti vzhodu, v ljubljanski Muzej novejše zgodovine Slovenije, kjer bo dokumentarec Požig na ogled danes ob 18. uri, na TV SLO1 pa v nedeljo ob 21.50.

S plameni v Ul. Filzi se začne dokumentarni film, za katerega so vzvod bile številne pomembne obletnice, ki jih bomo letos obeleževali.

»Ne le stoletnica požiga Narodnega doma, ampak tudi stoletnica Rapalske pogodbe, s katero so zamešetarili naše ozemlje, in še 90-letnica prvega tržaškega procesa, pa še kaj bi se našlo,« pove Majda Širca. »Ko se oziraš v zgodovino naše zahodne meje in Primorske, ki je kompleksna in tudi boleča, je nemogoče razlagati o enem samem dogodku, saj za vsakega obstajajo neki vzroki in neke posledice.« Pri tem je avtorica filma velik poudarek dala obdobju stopnjujočega se fašističnega pritiska že pred vojno in med njo, »ni pa to samo film o fašizmu, kot sem sprva mislila, da bo, ampak tudi o kasnejšem obdobju nacizma, pri čemer se je nemogoče izogniti našemu rojaku Odilu Globočniku in njegovim dejanjem v Rižarni in okolici, tudi na Krasu.« Geografsko pa se dokumentarni film ne omejuje na Primorsko, saj seže do s fašistično žico obdane Ljubljane in v Istro in Dalmacijo.

Pri meji se film začenja in konča: »Kljub padcu meja ostajajo ta nasilna, krvava, pa tudi uporna leta čas, s katerim še vedno nismo pomirjeni. To je opazno v dneh okrog 10. februarja, ko v Italiji obhajajo dan spomina na žrtve fojb in izseljevanje iz Istre, Reke in Dalmacije; takrat se sprožajo poenostavljanja in številne napačne interpretacije zgodovine, ki so mnogokrat ne le neresična, pač pa tudi žaljiva,« pove avtorica.

Film zato poskuša vzročno-posledično povezovati zgodovinske dogodke, to pa stori tako, da prisluhne strokovnjakom, zgodovinarjem: ti namreč, kot v filmu navaja Raoul Pupo, govorijo na osnovi preverjenih dejstev. »In mogoče prav zaradi tega danes niso tako priljubljeni, saj so bolj mamljive manipulacije in enostranska dojemanja zgodovine,« meni Širca, ki je k sodelovanju med drugimi zgodovinarji povabila še Štefana Čoka, Dunjo Nanut, Jožeta Pirjevca, Marto Verginella in Anno Mario Vinci.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.