»Zadovoljen sem, da so za Kraško ohcet ohranili cerkveno poroko«

50 let je minilo, odkar je Anton Bedenčič leta 1973 pel novo mašo v domači župniji na Kodeljevem pri Ljubljani. Tam je pred dvema tednoma obhajal tudi svojo zlato mašo. Danes bo velik praznik tudi na Tabru, kjer Bedenčič že 47 let vodi nadžupnijo. Za slovesno mašo, ki bo ob 17. uri na prostem pred repentabrsko cerkvijo, bo oblekel nov mašniški plašč, ki mu ga je podarila domača župnija na Kodeljevem.

Kdaj ste začutili klic, da je to vaša pot in poslanstvo?

Mnogo stvari je vodilo do tega. Prihajam s Kodeljevega, kjer sem sicer pozno postal strežnik. V župniji smo imeli dva duhovnika, Cirila Zajca in Franca Levstika, ki sta znala v cerkev privabiti mlade, saj smo z njima hodili tudi v gore. V domači župniji smo bili strežniki do približno 20. leta, zato smo se med seboj zelo povezali in se je v meni nekaj prebudilo. Opazil sem, da se veliko dela z mladimi, kar mi je bilo zelo všeč. Zato sem se odločil stopiti po poti naših duhovnikov, in sicer k salezijancem. Gospod Levstik me je slovesno peljal z vlakom v Križevce na Hrvaško, ker v Sloveniji še ni bilo mogoče imeti gimnazijskega semenišča. V času bogoslovja sem doživel veliko »kriz« in sem iskal, kaj je prav. Na koncu sem se le navezal na Kristusa in rekel: kar bo, pa bo.

Kako sodelujete z repentabrsko vaško skupnostjo?

Pred časom, ko sem vodil otroški in mladinski zbor Zvonček, smo sodelovali še več. Tudi z zboroma smo prepotovali Evropo in gostovali pri naših zdomcih, veliko pa smo nastopali tudi v vasi. Nikoli ni bilo nobenih konfliktov z ostalo vaško skupnostjo. Vedno smo imeli dobre odnose z občino, prav tako smo dobro sodelovali s kulturnim društvom, še posebno za Kraško ohcet.

To je več kot vaški praznik, gre za kulturno in etnografsko prireditev, v kateri je osrednji dogodek poroka.

Zelo sem bil zadovoljen, ko so se ob prvi Kraški ohceti odločili, da ohranijo cerkveno poroko. VSloveniji so podoben praznik izvedli s civilno poroko in neko zunanjo folkloro z narodnimi nošami. Pri nas pa so se odločili za cerkveno poroko in dejansko je to edina resničnost. Če bi rekli, da delajo na tradiciji, in ne bi bilo cerkvene poroke, to ne bi bila tradicija, saj civilnih porok ni bilo v naših vaseh. Novoporočenca med drugim opravita poročni tečaj, dogajanje v dneh pred poroko pa imajo v rokah drugi. Gre za lep praznik, na katerem se vsako leto zbere več narodnih noš. To spodbuja tudi našo narodno zavest, ki (mogoče sem malo kritičen) nekoliko zamira. Rad bi še nekaj dodal.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.