»Zahtevamo to in nič manj!«

V mestni kavarni, kjer sva dogovorjena za intervju, me pričaka z letakom-ponatisom razsodbe ustavnega sodišča št. 62 iz leta 1992. Tiste, v kateri vrhovni italijanski sodni organ zatrjuje, da govorimo o popolni zaščiti manjšine, ko je na njenem naselitvenem območju govorcem omogočeno, da v odnosu do javne uprave uporabljajo materni jezik. »Če to objavite na prvi strani dnevnika, ni treba nobenega intervjuja,« reče Samo Pahor, ki je na letak pripisal z mastnimi črkami »zahtevamo to in nič manj!«. Pogovor naposled steče: priložnost zanj nudi današnji datum, ko svetoivanski upokojeni profesor zgodovine in neutrudni borec za manjšinske pravice slavi 80 let.

Kateri je vaš prvi spomin, povezan z uveljavljanjem manjšinskih pravic? Kdaj ste razumeli, da bo to vaša bitka?

Ko sem videl Posebni statut iz leta 1954. Imel sem 15 let. Ampak upoštevati morate, da je bil moj oče že v 20. letih preganjan in da se tudi Jugoslavija ni zanesla nanj. To je bila stvar, rekel bi solidne, družinske vzgoje.

Kako bi se v nekaj besedah definirali?

Povedal bom zgodbo. Med nekim radijskim intervjujem sem rekel, da so me doma vzgojili, da imajo skupni interesi prednost pred osebnimi. Več ljudi me je nato zgroženo ustavilo, kako to mislim. Če so interesi skupni, imajo pač prednost, ker so pozitivni za več ljudi: to je moje vodilo.

Celotni intervju v današnjem (sredinem) Primoskem dnevniku.