Zastava slovenske manjšine bi lahko bila rešitev

Na območjih, kjer živijo pripadniki raznih deželnih jezikovnih skupnosti, se na javnih občinskih poslopjih poleg italijanske, evropske in deželne zastave izobeša tudi tisto tamkajšnje skupnosti. Tako se glasi 6. člen deželnega zakona Fjk 27/2001. V ospredje je izraziteje stopil, potem ko je na zadnjem zasedanju devinsko-nabrežinskega občinskega sveta desnosredinska večina zavrnila svetniško pobudo Lorenza Celica (Gibanje petih zvezd). Poizvedovali smo, katerih načel se držijo slovenski župani v okoliških občinah na Tržaškem.

Celic je ob podpori ostalih opozicijskih občinskih svetnikov zagovarjal, da mora slovenska zastava dobiti stalno mesto ob italijanskem in evropskem praporu. Ta je sicer na občinski hiši v Nabrežini izobešena med zasedanji občinskega sveta, državnimi prazniki in nekaterimi drugimi pomembnimi datumi. Tako namreč velevata zakon 22/1998 in uredba predsednika republike 121/2000. Občinski statuti lahko poleg teh določijo še dodatne dni, kot se dogaja v Nabrežini ali Repentabru, kjer zastave visijo vsak dan.

Na občinski hiši na Colu vedno plapola italijansko-evropsko-slovenska trojica v znak spoštovanja do vseh tu prisotnih skupnosti, je dejala repentabrska županja Tanja Kosmina. Prepričana pa je, da bi bil prapor, ki bi predstavljal vse Slovence v Italiji, najboljša rešitev. Slovenska zastava je namreč zastava matične domovine, vendar obenem tudi zastava tuje države. Tudi dolinski župan Sandy Klun meni, da bi se s to potezo izognili morebitnim polemikam. Debata o novem skupnem simbolu pa je vsakič splavala po vodi. V Zgoniku – je spomnila županja Monica Hrovatin – so na zadnjih občinskih volitvah imeli nekaj težav, saj so finančni stražniki na osnovi interne okrožnice trdili, da sta dovoljeni le italijanska in evropska zastava.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.