Življenja, ki jih je prekinil nacifašizem

Širijo se vztrajno in potrpežljivo, tako kot bi se moral zasidrati spomin na polpreteklo zgodovino, ko je temni oblak nacifašizma prekril Evropo. Ob letošnjem 27. januarju, dnevu spomina na žrtve holokavsta bodo tudi Milje dobile svoje prve štiri spotikavce. Temelje vse bolj razširjenih kamnitih tlakovcev, prevlečenih s slojem medenine, v katerega so vgravirani osebni podatki posameznih deportirancev in žrtev nacifašističnega nasilja, je leta 1992 postavil nemški umetnik Gunter Demnig. Položijo jih na pločnike pred stavbami z njihovim zadnjim naslovom.

ATENTAT NA COLLOTTIJA

Žalostni seznam preminulih v koncentracijskih taboriščih je tudi v Miljah kar dolg. Krajevna sekcija italijanskega združenja partizanov VZPI-ANPI že od nekdaj skuša skrbno rekonstruirati usode številnih posameznikov, je spomnil predsednik miljske sekcije Antonino Ferraro. Dela je veliko, marsikateri podatki so v posameznih publikacijah, dragoceno vlogo ima samo združenje nekdanjih deportirancev ANED, v igro pa vskočijo še družinski člani, ki slišijo, da se zbira arhivsko gradivo, je navedel. Za prve spotikavce so želeli izbrati posameznike, ki bi simbolno ponazarjale usodo številnih drugih. Aldo Petech je denimo med osmimi Miljčani, življenje katerih se je prekinilo v Rižarni, je pojasnil Ferraro.

Preminil je 22. novembra 1944, šele dvajset let star, spotikavec pa bo nanj spominjal v Ul. Dante Alighieri 1. Boril se je v vrstah krajevne partizanske skupine GAP (Gruppi d’azione patriottica).

Z drugimi štirimi soborci – med katerimi je bil tudi dolgoletni tržaški pokrajinski predsednik VZPI-ANPI Giorgio Marzi – je izvedel atentat na zloglasnega Gaetana Collottija, namestnika komisarja za inšpektorat za javno varnost v Trstu. Partizansko akcijo je opisal tudi nekdanji partizan Gino Fontanot - Clipper v publikaciji Muggia 1889-1945: appunti per una ricerca storica. Septembra 1944 so fašista prestregli na poti od doma do vile Triste, sedeža inšpektorata, pot so mu prekrižali z avtomobilom pogrebnega podjetja, vendar se je pištola zataknila in je atentat naposled spodletel.

ZADNJA POSTAJA DACHAU

Ostali trije miljski tlakovci pa pričajo o tistih, ki so jih deportirali v koncentracijsko taborišče Dachau in se od tam niso več vrnili. Med njimi sta bila tudi delavca Vittorio (1879) in Carlo Robba (1918), oče in sin, ki sta živela v Ul. D’Annunzio 7 in so jih 7. maja 1944 SS-ovci aretirali, da bi od njiju iztrgali informacije. Sin je umrl 22. septembra, oče pa niti mesec za njim 14. oktobra istega leta. Enaka usoda je zadnji dan leta 1944 doletela devetnajstletnega Giuseppeja Gabbiana, ki bi dvajset let dopolnil februarja in je živel v Ul. Alighieri 15, lučaj stran od Petecha. V taboriščih – je pojasnil Ferraro – naj bi umrlo vsaj trideset Miljčanov, deportiranih pa jih je bilo nekaj manj kot sto. Prvim spotikavcem bi želeli dodati še druge, medtem pa se nadaljuje samo zbiranje podatkov o bivših borcih in deportirancih, med katerimi so tudi slovenski.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.