»Rosa di Gorizia« ali »sukanski regut«?

Goriški radič je v Italiji že vpisan v nacionalnem registru vrtnarskih sort, skupina goriških kmetov pa si prizadeva še za ustrezno zaščito njegovega geografskega porekla v Evropski uniji. Po drugi strani pa je tudi solkanski radič že od leta 1996 vpisan v registru slovenskega ministrstva za kmetijstvo kot domača sorta. Obe sorti, tako Goriški radič oziroma »rosa di Gorizia« kot solkanski radič ali »sukenski regut« imata skupno poreklo: izhajata z goriškega polja, katerega dobršna večina se sedaj nahaja v Italiji. Katera država bo torej uspela zaščititi geografsko poreklo te cenjene vrtnine značilnega okusa in videza?
»Ena od možnosti je lahko tudi ta, da bi to vrsto radiča zaščitili s čezmejnim projektom oziroma mednarodnim konzorcijem tega območja. Ne vem sicer, ali je to možno izpeljati,« razmišlja Marija Osvald iz Šempetra pri Gorici, ki je solkanski radič oziroma »sukenski regut« v slovensko sortno listo pri ministrstvu za kmetijstvo vpisala leta 1996 kot lastnica podjetja Oswald. S soprogom Jožetom, upokojenim rednim profesorjem na katedri za vrtnarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete sta sicer »avtorja« te sorte, lastnik pa je Planta Prelesje, ki vzdržuje seme v genetski banki. Solkanski radič je tudi vpisan v sortno listo EU, ni pa zaščitena njegova predelava kot blagovna znamka, niti v Sloveniji niti v Italiji, temveč je zaščitena le pridelava semena, dodaja Osvaldova, ki meni, da slovenska država premalo stori za zaščito avtohtonih vrtnarskih sort, še več, po njenem mnenju se vrtnarstvu, ki pa lahko bilo najbolj donosna kmetijska panoga, še najmanj posvečajo.
V projekt registracije in zaščite imena se namerava vključiti tudi Regijska razvojna agencija za severno Primorsko. Kot pravi direktor Črtomir Špacapan, bi lahko to speljali s pomočjo dveh evropskih projektov Leader in Las. V ta namen bodo porabili približno 30.000 evrov. »Poleg tega želimo solkanski radič vključiti v projekt Kupujmo Goriško,« dodaja Špacapan.
Zahteven postopek pridelave, poseben okus, ki ga sladokusci in kuharski mojstri zelo cenijo, ter dejstvo, da ga na Goriškem sedem pridelovalcev pridela okrog dve toni letno, vse to botruje visoki ceni te vrtnine, ki tudi preseže dvajset evrov za kilogram. Ker je postopek pridelave tako dolgotrajen in zahteva tudi posebne pogoje, se s tem ukvarja le še malo kmetov na obeh straneh meje. Solkanski oziroma goriški radič namreč sejejo junija, poleti ga prekosijo, nato večkrat prežanjejo. V jeseni ga izkopljejo, presadijo in preselijo na toplo v hleve, kjer ga pustijo rasti. Zaradi značilne oblike rasti, ki spominja na cvet vrtnice, mu na italijanski strani rečejo tudi goriška vrtnica.