Že štiri stoletja skrivnostna rodbina išče zakleto lobanjo

Lucio Fabi je priznan zgodovinar in muzejski svetovalec, posebno podkovan za obdobje pred, med in po prvi svetovni vojni. Je tudi dolgoleten sodelavec časopisa Isonzo-Soča, kjer objavlja tehtne in protiretorične članke o Veliki vojni. Napisal je kar nekaj strokovnih knjig (»La prima guerra mondiale - Storia fotografica«, »Gente di frontiera«, »Il bravo soldato mulo«, »Viva il fascio e l'acqua calda«), zadnja med njimi pa je literarno zgodovinsko obarvana. Pod naslovom »La fiaba nera del Carso« je opisal mestoma srhljivo pripoved, za katero je našel iztočnico v kroniki »Historia dell'ultima guerra del Friuli«, ki jo je napisal Faustino Moisesso na temo vojne med Benetkami in Avstrijskim nadvojvodstvom v letih 1615-1617.
Utrdbo Stella med Sočo in Martinščino je leta 1616 napadla enota beneških pešakov. Najpogumnejšega so iberski branilci, cesarski plačanci, med spopadom obglavili in lobanjo nasadili na kol. Njegov prijatelj, doma iz Genove, se je zaobljubil, da lobanjo poišče in združi s telesom. Ne uspe mu in neuspešni so tudi njegovi potomci do zadnjega, ki leta 2016, štiristo let kasneje, pride do odkritja. Ali je (bo) na bolšjem sejmu v Gradišču leta 2016 odkril pravo lobanjo, spozna radoveden bralec na koncu pripovedi.
Vmes se prepletajo dogajanja iz leta 1916 med divjanjem spopadov na Debeli Griži, okrog Martinščine in na celotnem Krasu, vključno z grozodejstvi, ki jih povzročajo topovski baražni ogenj in juriši z nataknjenimi bajoneti. Daljni potomec beneškega mušketirja brezuspešno išče lobanjo s pomočjo porajajočega se pesnika (Ungarettija).
Leta 1938 je Mussolini naročil gradnjo kostnice v Redipulji, kamor množično prenesejo okostja, vključno z lobanjami, z vsega Krasa. Tudi med drugo svetovno vojno se je iskanje nadaljevalo. Za lobanjo se zanima naturaliziran Doberdobec genovskega rodu, ki se vključi v Osvobodilno fronto ... mimogrede: avtor knjige že dolgo let živi povsem vključen v vrhovsko skupnost na pobočjih Škofnika. Njegov nečak se vrne iz Amerike, najde stričev dnevnik in v njem obveznost iskanja lobanje. Ker financira obnovo razpadajoče kostnice v Redipulji (razpadajoča kostnica je resnično dejstvo), ima možnost dostopa do okostij, a se zadeva zaplete zaradi satanične sekte, ki je nekaj let nazaj strašila po Krasu. Kaj pa Gladio?
Zadnje poglavje poteka v Gradišču, a to smo že napisali. Je dovolj vzgibov za nakup in branje osemdeset strani tanke in poceni knjižice (pod 10 evri)?
Torej: potek zgodbe je izmišljen, iztočnica in opisi dogajanj v vseh zgodovinskih obdobjih pa so osnovani na strokovnem znanju. Ob skorajšnji stoletnici začetka prve svetovne vojne je skoraj nemogoče, da bi posoški občani ne podrobno prebrali te bajke, po kateri bo gotovo segla večina obiskovalcev.