Goriški »Schindler«

»Zgodba učitelja Andreja Vendramina je vsekakor filmska,« pravi novogoriški zgodovinar Renato Podbersič, ki je več mesecev posvetil zbiranju gradiva in raziskovanju Vendraminove vloge pri reševanju več kot 70 preganjanih mladih Judov. Za »neznanega pravičnika iz Solkana«, kot Podbersič v svojih tekstih poimenuje v Štmavru rojenega Vendramina, trenutno potekajo priprave na proces priznanja njegovega statusa reševalca Judov med holokavstom.
Status pravičnika med narodi - gre za izraz, ki označuje nejude, ki so med holokavstom reševali Jude - je trenutno priznan 24.811 osebam iz 47 držav. Na tem seznamu je tudi sedem Slovencev in 563 Italijanov, pa tudi nemški podjetnik Oskar Schindler, o katerem je režiser Steven Spielberg posnel večkrat nagrajeni film »Schindlerjev seznam«. Vloga Solkanca Andreja Vendramina pri akciji reševanja judovskih otrok v italijanski Nonantoli je do današnjih dni ostala skoraj neznana. Prvi jo je podrobno osvetlil prav zgodovinar Podbersič, ki je ključne dele iz sestavljanke o Vendraminovi vlogi iskal tudi v Jeruzalemu. Uvod v spoznavanje zanimive življenjske zgodbe pa je našel kar pri Cvetku Vendraminu, Andrejevem sinu, ki živi v Solkanu.
Andrej Vendramin je bil rojen 17. maja 1891 v Štmavru. Maturiral je v Gorici. V času fašizma je bil z družino prestavljen v Nonatolo pri Modeni. Po izbruhu druge svetovne vojne je z območja Tretjega rajha v Nonotolo najprej prišlo 40 judovskih sirot, nato se jim je pridružilo še drugih 33 judovskih otrok, večinoma sirot z območja nekdanje Kraljevine Jugoslavije, ki so prihajali iz Splita. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so se judovski begunci v Nonatoli soočili z nemško zasedbo. Prestrašeni so se obrnili na krajevnega zdravnika Giuseppeja Morealija (1895-1980). »Prepričan antifašist, je bil judovskim beguncem že dolgo zelo naklonjen. Povezal se je z duhovnikom in prijateljem don Arrigom Beccarijem (1909-2005), profesorjem, ekonomom v semenišču ter župnikom v Nonantoli. Skupaj sta sklenila pomagati. Skrivališče za večino judovskih beguncev so pripravili v stavbi semenišča. Preostale pa so skrivale zanesljive krajevne družine,« opisuje Podbersič. Stekla je akcija odhoda mladih beguncev na varno v Švico, kamor so bežali v manjših skupinah. Reševanju Judov se je pridružila vsa učiteljeva družina: najprej so postali prevajalci za begunske judovske otroke in mladostnike, nato pa so pomagali pri skrivanju in pri ponarejanju dokumentov zanje. Zaradi svojega ilegalnega dela sta bila don Beccari in don Tardini sredi septembra 1944 aretirana in odpeljana v zapor v Bologno. Don Beccarija so obsodili na smrt, justifikacije ga je rešil konec vojne. Njune zasluge je priznal tudi Izrael, že leta 1964 sta bila za svoje nesebično delo nagrajena z vpisom med pravičnike med narodi.
Družina Vendramin se je po končni vojni leta 1945 vrnila v Solkan. Učitelj Andrej je takoj prevzel pedagoško delo na šoli v Podgori pri Gorici, leta 1946 je prišel v Solkan, kjer je ostal do upokojitve leta 1960. Zaenkrat še nepriznani pravičnik med narodi je umrl 30. maja 1978 v Solkanu, kjer je tudi pokopan. »Trenutno potekajo priprave na proces priznanja njegovega statusa reševalca Judov med holokavstom. S tem bi se nekdanja "triperesna deteljica" iz Nonantole, ki je iz človekoljubnih razlogov rešila več kot 70 preganjanih mladih Judov, ponovno združila: duhovnik Beccari, zdravnik Moreali in učitelj Vendramin, rojak iz Solkana,« zaključuje Podbersič.