V Gorici poklon Franu Erjavcu

»Bil mož si cel in poštenjak in zvest domovja sin. Dokler bo živ Sloven še kak, bo živel tvoj spomin.« Zavezo iz drugega dela verzov Simona Gregorčiča, ki so s svetlo modrimi črkami izpisani na nagrobniku Frana Erjavca (1834-1887), so včeraj dopoldan na krajši komemoraciji izpolnili goriški in novogoriški kulturni delavci, občinski svetniki in predstavniki obeh šol v Štandrežu in Novi Gorici, ki nosita njegovo ime. Ob 130. obletnici smrti so se poklonili spominu na slovenskega naravoslovca in pisatelja, ki je poslednje počivališče našel na goriškem pokopališču poleg Karla Lavriča (1818-1876).
Tam mu bo, kot kaže, dano še naprej ostati, saj je bilo na skorajšnjo zapadlost koncesije za Erjavčev grob pravi čas opozorjeno. Po zagotovilih iz goriške občine se zadeva rešuje. Vendar pa, kot je včeraj povedal Igor Komel, predsednik goriškega Kulturnega doma, vsa slovenska obeležja, ki so v zamejstvu, sodijo v kulturno dediščino slovenskega naroda. »Po eni strani gre torej za skrb nas, zamejcev, da jih negujemo, ampak Slovenija tudi ne more pozabiti nanje. Tako na spomenike, ki so v Italiji, kot tudi na tiste na Koroškem in v Porabju. Slovenska kulturna dediščina je namreč tudi to, da jih znamo obdržati in negovati. To mora biti v zavesti slehernega Slovenca ne glede, ali živi v Gorici ali v Ljubljani,« je poudaril Komel, ki pozdravlja dobro novico o podaljšanju najemnine za grob, kar namerava z odlokom urediti občinski odbor, vendar dodaja apel, naj ne bo podaljšana samo najemnina, ampak tudi skrb za grob. »In to ne le za Erjavčev, temveč tudi za Lavričev grob in obeležje Simonu Gregorčiču v Ljudskem vrtu,« je dejal. Erjavčevo zadnje počivališče na skrajnem robu osrednjega goriškega pokopališča, ki je tudi eden tamkajšnjih najstarejših grobov, je tako obvarovano pred odstranitvijo in izbrisom. Žal, ugotavljajo slovenisti, pa ostaja v kolektivni zavesti Slovencev na obrobju spomin nanj in na njegovo delo. Kot nam je včeraj povedala Marija Mercina, novogoriška literarna zgodovinarka, pisateljica in slovenistka, se njegovih del »nikjer več ne prebira v osnovni šoli«. Se pa po njenih besedah prebira v spominski sobi Frana Erjavca v Novi Gorici, tako da je ta soba na neki način živo srce spomina na Erjavca v slovenskem, ne le goriškem oz. novogoriškem merilu.