Zaradi zaraščanja jih boli srce

Kakšen je bil goriški Kras pred dvesto leti in kakšen naj bo čez trideset let? Zelo enostavni in hkrati zapleteni vprašanji sta osnova projekta, ki ga skupaj vodijo občine Zagraj, Doberdob in Sovodnje v okviru postopka za pripravo deželnega krajinskega načrta. Projekt je skupno vreden 180.000 evrov; vsaka od treh sodelujočih občin ima na razpolago 60.000 evrov. Prva faza predvideva niz srečanj z domačini, na katerih arhitekta Annalisa Marini iz Pordenona in Moreno Baccichet iz Trevisa prisluhneta njihovim mnenjem, prepričanjem in pričakovanjem.
V okviru postopka za pripravo deželnega krajinskega načrta je lani deželna uprava objavila razpis, za pripravo osmih projektov, v okviru katerih bi v prostorsko načrtovanje vključili tudi same domačine. Dežela je finančno podprla osem od 32 predstavljenih projektov; med njimi je tudi projekt, ki zadeva tri občine na goriškem Krasu in sta ga pripravila Marinijeva in Baccichet. Deželna vlada je v krajinski načrt vključila določene omejitve pri uporabi prostora; za goriški Kras je označila spominski območji na Debeli griži in v Redipulji ter nekaj cest. Občinske uprave bodo morale omejitve upoštevati pri pripravi svojih regulacijskih načrtov, pri čemer bodo lahko deželo opozorile tudi na druge prostorske značilnosti, ki so za domačine pomembne. Občine bodo lahko zahtevale spremembo namembnosti zemljišč, na primer za ponovno uvedbo paše in drugih kmetijskih dejavnosti, ki so bile v preteklosti razširjene na Krasu. Seveda bodo občinske uprave spremembe vnesle, če bodo ugotovile, da tudi dejansko obstaja zanimanje za ovrednotenje kraškega sveta, ki je bil dolga leta zapuščen sam sebi.
»Če bomo dobili predloge s teritorija, jih bomo seveda preučili in morebitne zahteve po spremembah vključili v regulacijski načrt. Celoten projekt se mi sicer zdi izredno zanimiv iz kulturnega in zgodovinskega vidika. Ljudje slišijo, kakšen je bil Kras nekoč, z vpogledom v stare mape tudi dejansko razumejo, kako so nekoč Kraševci živeli. Po prvi svetovni vojni se je marsikaj spremenilo zaradi novih gospodarskih tokov, zaradi ladjedelnice, v kateri so se zaposlili številni domačini, ki so zaradi tega opustili obdelovanje zemlje,« pravi sovodenjska županja Alenka Florenin in pojasnjuje, da je italijanska država za časa fašizma popolnoma zapostavila Kras. Zanjo je postal veliko spominsko območje, kjer je bila vsaka dejavnost ovirana. V Sovodnjah, Doberdobu in Zagraju si želijo, da bi Kras spet zaživel z raznimi gospodarskimi dejavnostmi, ki so lahko vezane na kmetijstvo, turizem in druge oblike doživljanja naravnega okolja.
Arhitekta Annalisa Marini in Moreno Baccichet sta se v prejšnjih dneh srečali z domačini v Lokandi Devetak na Vrhu, v soboto je bilo na sporedu še srečanje pred sedežem kulturnega društva Skala iz Gabrij, ki je bilo namenjeno tudi prebivalcem Peči in Rubij. »Kras poznam približno trideset let, ker se rad sprehajam po njegovih stezah. Da bi ugotovil, kakšen je bil v preteklosti, sem proučil katastrske mape iz franciscejskega katastra iz leta 1818. Takrat je bil goriški Kras precej različen od sedanjih časov; številna zemljišča so bila obdelana, več je bilo travnikov in gmajne. Gabrje so se kot vas razvile okrog dveh središč, medtem ko je bilo na Vrhu več domačij, okrog katerih so imeli kmetje svoje travnike, njive in gozdove. Veliko je seveda bilo domačih živali,« je v uvodnem delu včerajšnjega srečanja povedal Baccichet, nakar je predal besedo Gabrcem. Vprašal jih je, kako se je po njihovem mnenju Kras z leti spremenil in kakšen naj bo čez trideset let. Na dan je kot prvo prišlo vprašanje zaraščanja gozdnih stez. Popolnoma zaraščene so tudi protipožarne ceste, ki jih je gozdna straža uredila pred nekaj leti. Kdo bi moral skrbeti za čiščenje gozdnih poti? Arhitekta sta odgovorila, da bi bilo breme tako za občinske uprave kot gozdno stražo in druge deželne službe preveliko. »V hribovitem svetu pordenonske pokrajine so težave marsikje rešili s pomočjo živinorejcev. Ponudili so jim nekaj zemljišč z znižano najemnino v zameno, da svoje ovce in koze pasejo tudi po protipožarnih poteh,« je povedala Marinijeva. V nadaljevanju je nekdanji sovodenjski župan Vid Primožič opozoril na popolnoma zaraščeno Čičko pot, ki je še pred Rimljani povezovala Goriško s Čičarijo. Na srečanju je bil govor tudi o kmetijstvu; starejši so se spominjali, da je bilo nekoč v Gabrjah veliko kmetov. Zaradi prenizkega zaslužka so krajani kmetijstvo opustili, po besedah arhitekta Baccicheta so problem predstavljale tudi zelo majhne parcele.