Anton Gregorčič, graditelj slovenskega šolstva na Goriškem

V nekdanji dvorani pokrajinskega sveta v Gorici je v petek potekal mednarodni simpozij ob 100-letnici smrti dr. Antona Gregorčiča, duhovnika, politika in graditelja slovenskega šolstva na Goriškem. »Pred več kot sto leti se je zavedal, da bo slovenska komponenta na Goriškem le z volilno močjo, volilnimi rezultati ter izobraževanjem in šolstvom lahko imela tisto moč, ki si jo zasluži,« je uvodoma povedal Bernard Spazzapan, predsednik krožka Anton Gregorčič, ki je srečanje priredil.

Anton Gregorčič je po končani gimnaziji v Gorici vstopil v bogoslovje in bil leta 1875 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval na Dunaju, kjer je doktoriral iz teologije. Po vrnitvi je predaval na semenišču v Gorici. V politiko je vstopil kot poslanec v goriškem deželnem zboru in državnem zboru na Dunaju. Ustanovil je Goriško zvezo gospodarskih zadrug in društev ter Centralno posojilnico, posebno pozornost pa je namenjal šolstvu. V Gorici je poskrbel za ponovno delovanje učiteljišč in gimnazije. Pokopan je v Štandrežu.

Zgodovinar Ivan Portelli se simpozija ni mogel udeležiti, svoj prispevek pa je zaupal Svetlani della Vedova, ki je spregovorila o Gregorčičevem delovanju znotraj goriške Cerkve: o duhovniški poti, profesuri na semenišču in dolgoletni politični karieri. Leta 1885 je bil prvič izvoljen v deželni zbor, leta 1891 pa v državni zbor. V šoli je videl ključno orodje, saj se »skozi šolo odpira možnost nacionalne vzgoje in oblikovanja lokalne vodilne plasti«. Hkrati je izpostavila napetosti s cerkvenim vrhom, ki je podpiral trdo katoliško linijo, medtem ko je Gregorčič deloval bolj pragmatično.

Elisabetta Kovic, ravnateljica, dodeljena Deželnemu šolskemu uradu, je v svojem prispevku Gregorčiča predstavila onkraj ustaljene oznake »oče slovenskega šolstva«. Poudarila je, da je ustvarjal pogoje, v katerih je slovenska narodna skupnost svojemu otroku lahko rekla: »Tvoj jezik je jezik znanja, tvoja kultura ima prihodnost, tvoja pripadnost ima javno veljavo.« »Gregorčič ni čakal, da se bodo zgodovinske razmere same uredile. Ustvarjal je dejstva,« je dodala. V nadaljevanju je Gregorčičevo dediščino povezala z današnjo slovensko šolo v Italiji in opozorila, da ta ne more živeti zgolj od deklaracij ter da manjšina potrebuje dolgoročno strategijo, ne pa le občasne razprave: »Pravica mora postati zagotovilo, zagotovilo mora postati praksa, praksa pa mora postati kakovostna in živa izkušnja za otroka.«

Ravnatelj Peter Černic je govoril o Gregorčičevi osebnosti skozi oči sodobnikov. Izpostavil je oceno Andreja Gabrščka, ki je Gregorčiča opisal kot »marljivo čebelico, ki je nosila narodu medu in voska za vsakdanjo potrebo«, torej kot simbol institucij in konkretnih koristi, ne velikih idej. Anton Brecelj pa ga je nasprotno videl kot »krepko, prav gosposko osebnost«, človeka, ki ni dovolil, da bi mu kdo zrastel čez gležnje: »Želel je imeti okoli sebe čim več vdanih pomočnikov, a nobenega vrstnika.« Černic je s temi pričevanji pokazal, da je Gregorčič kljub ostrini več kot tri desetletja ostal v središču goriške politike ter zgradil mrežo zadrug, posojilnic in šol, ki so Slovence na Goriškem dvignile v organiziran narod.

V nadaljevanju so spregovorili še Ferrucio Tassin, Martic Batič in Renato Podbersič. Na začetku so navzoče pozdravili goriški odbornik Maurizio Negro, deželni svetnik Marko Pisani, Karel Bolčina v imenu goriške nadškofije in Pavel Gregorčič, nekdanji župan Kobarida in daljni sorodnik Antona Gregorčiča.