Canzoniere iz Kobarida v Gorico in nazadnje spet v knjižnico

Karabinjerji iz videmskega oddelka za zaščito kulturnega premoženja, ki ga vodi major Lorenzo Pella, so včeraj vrnili goriški državni knjižnici mojstrovino Francesca Petrarce, ki je bila naprodaj na spletu. Gre za ponatis pesniške zbirke Canzoniere iz leta 1890; od prednika iz Kobarida, ki je med vojnama študiral na italijanskem učiteljišču v Tolminu, jo je podedovala družina, ki se je zatem preselila v Gorico. V zadnjih letih se na medmrežju znajdejo najrazličnejše zaščitene kulturne dobrine, na kar so karabinjerji oddelka za zaščito kulturnega premoženja še posebej pozorni. Pred časom so na spletu opazili Petrarcovo pesniško zbirko z dvema velikima žigoma na tretji strani publikacije, iz katerih je izhajalo, da je knjigo svojčas hranila knjižnica nekdanjega goriškega učiteljišča Biblioteca Magistrale Gorizia.

Karabinjerji so sprožili preiskavo in ugotovili, da gre za knjižnico, ki so jo v Gorici ustanovili leta 1923 in je bila vključena v italijansko zvezo ljudskih knjižnic iz Milana, katerega lastnik je bil zavod Ente Nazionale Assistenza Magistrale (ENAM). Do osemdesetih let prejšnjega stoletja so v omenjeni knjižnici, ki je delovala v poslopju učiteljišča Scipio Slataper na Korzu Verdi, hranili gradivo za izobraževanje in usposabljanje osnovnošolskih učiteljev, nakar je po zaprtju omenjenega šolskega zavoda njegov knjižni fond prevzel konzorcij CISI, ki ga je uporabljal tudi za didaktične delavnice za svoje varovance. Kasneje je fond končal v skladiščih nekdanje psihiatrične bolnišnice v parku Basaglia; nazadnje ga je leta 2011 prevzela goriška državna knjižnica, ki zdaj hrani vseh njegovih 8000 knjig, med katerimi jih je največ posvečenih psihopedagogiki. V fondu so tudi knjige iz raznih drugih knjižnic, ki so delovale v Solkanu, Pulju v Istri in še v nekaterih krajih; poleg tega je nekaj knjig tudi iz goriške sekcije nekdanje knjižnice italijanskega državnega inštituta za fašistično kulturo.

Karabinjerji so ugotovili, da Petrarcov Canzoniere, ki je bil naprodaj na spletu, ni bil med knjigami, ki bi se jih knjižnica goriškega učiteljišča znebila, kot se včasih dogaja za odvečne ali poškodovane knjige. Po drugi strani se je tudi izkazalo, da se je z leti in s selitvami iz enega kraja v drugega del knjig izgubil. Ne glede na to in tudi ne glede na svojo vrednost je knjiga kakorkoli zaščitena na podlagi državne zakonodaje, ki zadeva zaščito kulturnih dobrin. Zaradi tega so karabinjerji sprožili preiskavo, med katero so ugotovili, da je prodajalec knjigo podedoval od prednika slovenskega rodu, ki je bil doma iz Kobarida in je med vojnama obiskoval takratno italijansko učiteljišče v Tolminu. Ker je prerano umrl, se je knjiga, izposojena iz učnih razlogov, pomešala z drugimi njegovimi knjigami in imetjem, tako da je naposled ni nihče vrnil knjižnici. Celotno zapuščino je podedovala slovenska družina, ki se je zatem preselila v Gorico. Petrarcova zbirka je bila dolga leta na družinskih knjižnih policah, dokler se ni eden izmed potomcev, star okrog petdeset let, odločil, da bo prodal stanovanje. Pred prodajo je moral poskrbeti za staro šaro, ki se je nabrala s časom, zaradi česar se je med drugim odločil, da bo Petrarcov Canzoniere skušal prodati na spletu.

»Ko smo opazili knjigo z žigom knjižnice goriškega učiteljišča na eni izmed spletnih strani, na katerih prodajajo najrazličnejše blago, smo takoj sprožili preiskavo, pri kateri smo tesno sodelovali z goriško državno knjižnico. Javno tožilstvo je zatem odredilo zaseg knjige in ob zaključku preiskave njeno vrnitev goriški državni knjižnici,« je povedal poveljnik Pella in pojasnil, da ne bo pravnih posledic za prodajalca knjige, ki ni vedel, da je v lasti knjižnice, ki je sicer že dolga leta ni več. Koliko bi sicer zaslužil, če bi knjigo res prodal? »Na spletu ni bila določena cena. Kdor bi se zanimal za nakup knjige, bi moral predstaviti svojo ponudbo in potem bi se prodajalec in kupec dogovorila. Tokrat pa smo bili najhitrejši mi, tako da do prodaje naposled ni prišlo,« je še povedal Pella.