Dan sramote. Tako bi moral 6. april biti uradno obeležen v Italiji, saj se je na ta dan pred 81 leti takratna fašistična Italija omadeževala z najhujšo zgodovinsko krivdo, za katero se kasnejša demokratična republika še ni uradno oprostila, ko je skupaj z nemškimi nacisti začela agresijo na Jugoslavijo in svoj imperialistični pohod na Balkan. Danes vemo, kako se je potem vse skupaj neslavno končalo, vemo pa tudi, koliko gorja je sledilo tisti agresiji. Najprej množične deportacije, požigi, pobijanje talcev, potem krvav osvobodilni boj, nazadnje še povojne drame, maščevanja in beg Italijanov iz Istre. Vendar vse to gorje, ki je sledilo, izvira prav iz tiste tragične Mussolinijeve odločitve izpred 81 let, ko si je domišljal, da bo pod Hitlerjevim krilom lahko zlahka zgradil svoj nov »rimski imperij«.
Kakih sto Goričanov se je v sredo na poziv nekdanje videmske poslanke stranke Italijanske levice (SI) Serene Pellegrino zbralo na Trgu Evrope, da bi se spomnilo obletnice, ki jo italijanska politika še vedno nesramno prikriva. Čez Vecchietov mozaik so na mejno črto razgrnili mavrično zastavo miru in jugoslovanske trobojnice s petokrako. Nekateri demonstranti so na sebi nosili napise proti vojni in oboroževanju, tudi z odkritimi namigi na vojno v Ukrajini in nevarno oboroževalno ihto, ki ponovno zajema tudi Italijo. Med udeleženci so prevladovali aktivisti levice in člani VZPI-ANPI, nekaj je bilo tudi somišljenikov Gibanja 5 zvezd, vidnejših predstavnikov Demokratske stranke pa ni bilo zraven.
Eleonora Sartori in Aldo Rupel sta v italijanščini in slovenščini prebrala utemeljitev poziva na shod. »V zadnjih letih je zgodovinski revizionizem postal vse bolj prevladujoč, saj prikriva ali, še huje, zanika dele pretekle zgodovine, poznavanje katerih je nujno potrebno za razumevanje in splošno sliko celotnega dogajanja. Prepogosto slišimo govoriti e fojbah, etničnem čiščenju, nekateri si upajo govoriti celo o genocidu. 6. april je dan, ko je treba končati z zamegljevanjem dejstev,« se je glasil poziv, v nadaljevanju katerega so bili nato jasno navedeni zločini in vse hude posledice, ki so po 6. aprilu 1941 sledili nacifašistični brez vojne napovedi izvedeni agresiji na Jugoslavijo.Po naštevanju vsega gorja, ki je sledilo, je v pozivu tudi grenka ugotovitev, da »noben italijanski general ali fašist ni nikoli plačal za vojne zločine storjene v Jugoslaviji. Noben fašistični hierarh ni bil obsojen, niti sojen. Republika, ki je sicer nastala iz upora, je preprečila uporabo klavzul mirovne pogodbe, saj ni izročila vojnih zločincev, ki so jih zahtevale napadene države. To operacijo so v povojnem obdobju podprli zahodni zavezniki, za katere naj bi Italija, ki je postala del Nata, imela vojsko "očiščeno" vojnih zločinov.«
Pobudnica shoda Serena Pellegrino je ožigosala dejstvo, da se Italija ni nikoli uradno opravičila za agresijo. Nad 6. april sta legla molk in namerna zgodovinska pozaba. »Ko sem se poglobila v ta del zgodovine, me je bilo sram, da se o tem sploh ne govori, zato je treba danes, po 81 letih, glasno zahtevati, da se popravi ta zgodovinska krivda in da se z uradno uvedbo dneva spomina ogradimo o preteklosti.« Kot se danes dogaja z vojno v Ukrajini, je dodala, se tudi glede zgodovine prikazuje le to, kar je dominantni politiki všeč in v prid njenim interesom, dogajanje pa je kompleksno, vzroki vojn različni in če jih ne pošteno priznamo in raziščemo, se ne bomo nikoli izvlekli iz spirale nasilja.
Anna Di Gianantonio je v imenu ANPI-VZPI obsodila selektivni spomin, ki še prevladuje v Gorici. Lokalna oblast, ki je uradno sprejemala fašiste X Mas – »že dve leti jih ne, upam, da ne le zaradi covida ampak tudi zaradi naših protestov in občutka sramote«, časti Normo Cossetto, povsem pa prezira Milojko Štrukelj, njeno sošolko na goriškem liceju, ki so jo posilili in ubili nacisti. Prav tako se namerno pozablja na Vilmo Brajnik, pričevalko iz nacističnih taborišč, ki bi si zaslužila poimenovanje ulice ali zelenice v Gorici.
Na shodu sta pozdravila dva deželna svetnika, levičar Furio Honsell (Open) in Ilaria Dal Zovo (G5Z). »Rad bi bil pozdravil v imenu deželnega sveta, a saj veste, da to ni mogoče,« je pikro poudaril. Obsodil je načrtno manipulacijo zgodovinskega spomina, ki jo izvaja revizionistična desnica, ko se namerno pozabljajo in prikrivajo nekatera zgodovinska dejstva. Da presežemo posledice gnusnih zločinov, ki so bili zagrešeni v imenu naše države, jih moramo spoznati in obsoditi. »Spoznaj samega sebe, je pisalo na Apolonovem templju v Delfih: spoznati moramo zver v nas samih, da se je osvobodimo, da bomo zares Evropejci,« je dejal Honsell.
Pritrdila mu je Ilaria Dal Zovo, ki kot mati svoje otroke uči, da priznajo napake in se zanje oprostijo. Prav tako je treba priznati zgodovinske krivde in zanje prositi odpuščanje. »Upam, da smo danes na tem trgu končno prebili led molka in pozabe,« je dejala. K odprtemu mikrofonu so se nato priglasili še predstavnica SKP in nekateri drugi udeleženci, med njimi zgodovinarka Alessandra Kersevan.