»Enajst let in pol bi našteli, če bi za vsako žrtev holokavsta molčali eno minuto«

V koncentracijskih taboriščih je umrlo sedemnajst prebivalcev iz doberdobske občine. Njim in vsem ostalim deportirancem, ki se ob koncu druge svetovne vojne niso vrnili domov, je bil posvečen pesniški večer, ki ga je ob dnevu spomina na holokavst na svojem sedežu v Doberdobu organiziralo društvo Hrast.

Med večerom je goriški pesnik David Bandelj predstavil italijanski prevod svoje pesniške zbirke Enajst let in pol tišine - Undici anni e mezzo di silenzio. »Enajst let in pol bi našteli, če bi za vsako žrtev holokavsta molčali eno minuto,« piše na zavihku knjige, ki jo je v italijanskem jeziku izdala založba Qudulibri. Njen urednik Simone Cuva se je na doberdobskem srečanju pogovarjal z Bandljem in postavljal vprašanja o nastanku poezije in knjige. Cuva je sicer po slovenskem pozdravu navzoče nagovoril v italijanščini, medtem ko je Bandelj na njegova vprašanja odgovarjal v slovenščini, tako da je prišlo do zanimivega prepletanja jezikov, kar je le še potrdilo potrebo po spoštovanju drugačnosti, ki so se je ravno nacisti tako bali. Uvodoma je navzoče nagovoril tudi doberdobski župan Peter Ferfoglia, ki je poudaril pomen poezije kot take, saj nam daje možnost, da se zamislimo nad temami, ki jih ponujajo njihovi avtorji, in se pri razumevanju vsebin prepustimo čustvom.

Na srečanju je spregovoril tudi predsednik društva Hrast Cristian Lavrencic, ki je pojasnil, da so se v prejšnjih letih prav vsem umrlim taboriščnikom iz doberdobske občine poklonili s kamni spomina. Društvo Hrast jih je položilo v sodelovanju s sekcijama združenja ANPI-VZPI iz Doberdoba in Dola-Jamelj, združenjem političnih deportirancev Aned in Občino Doberdob. Bandelj je med večerom pojasnil, da so pesmi (v italijanščino jih je prevedla Aleksandra Devetak) nastale po obisku koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau, kamor se je goriški pesnik in profesor odpravil z vlakom spomina v družbi dijakov. V zaključnem delu srečanja je spregovoril še Lorenzo Drascek, ki si tudi sam že leta prizadeva za ohranjanje spomina na umrle v koncentracijskih taboriščih. Po njegovih besedah se žrtev ne smemo spominjati samo ob 27. januarja, temveč nam mora biti spomin nanje vodilo v vsakdanjem življenju.