Filmi pod štandreškimi zvezdami

Letni kino v Štandrežu je tudi letos odlično uspel. Dvorišče doma Andreja Budala na Pilošču je naravnost idealen prostor za gledanje filmov pod zvezdami, zato je domače kulturno društvo Otona Župančiča skupaj z goriškim Kinoateljejem na tej lokaciji pripravilo dva večera, ki sta bila posvečena slovenski filmski produkciji. Udeležence je tako v četrtek kot v petek pozdravila predsednica društva Župančič, Nataša Paulin, ki je izrazila zadovoljstvo, ker po mesecih vsesplošnega zastoja ponovno iščemo možnosti druženja in prirejanja kulturnih večerov.

V četrtek je bil na vrsti znameniti črnobeli film Ne joči Peter, ki je v režiji Franceta Štiglica nastal leta 1964. Gre za film iz partizanskega obdobja, v katerem je poleg znanih slovenskih igralcev nastopal takrat komaj štiriletni Bogdan Lubej. Pred celovečernim filmom, ki je bil restavriran pred kratkim, je publika z zanimanjem sledila projekciji kratkega filma z naslovom Stoj!, ki ga je posnel mladi ustvarjalec Giulio De Paolis. Doma je iz Rima, a že nekaj časa živi na Goriškem. Najprej je stanoval v Novi Gorici, zdaj pa živi v Gorici. Njegov filmski prvenec govori o meji in o ločevanju ljudi. Predstavil ga je v lepi slovenščini, kar bi lahko bilo za zgled marsikateremu someščanu. Z njim se je pogovarjala podpredsednica Kinoateljeja, Majda Bratina.

Filmski preddogodek na petkovem večeru pod zvezdami pa je bil posvečen delu z naslovom Borderless, ki ga je ustvaril domačin Boris Nanut. Predstavil je kratek filmski zapis o lepotah Goriške ter ga nadgradil s posnetki, ki gledalca spomnijo, da živimo na meji in da obenem stremimo za tem, da bi jo odpravili. Gre za prizore, ki jih lahko posname le prefinjen in občutljiv opazovalec. Leta 2017 je npr. posnel mavrico, ki se je nad mestoma pojavila na nebu med skupno sejo občinskih svetov Gorice, Nove Gorice in Šempetra-Vrtojbe. Posnel je tudi lunin mrk, s tem, da je avtor stal v Italiji, v daljavi je viden stolp na Cerju v Sloveniji, luna pa je brezmejna. V svoj objektiv je »ujel« tudi repatico, ki lebdi med goriškim gradom in Sv. Goro. Posnetki, ki jih je z glasbeno podlago obogatil Manuel Figheli, so deloma nastali s pomočjo drona, je pojasnil avtor in svojo filmsko stvaritev pospremil še z besedami, da luna, zvezde, mavrica, voda in tudi ljubezen ne poznajo meja.

O celovečercu Jaz sem Frenk iz leta 2019 je podrobneje spregovoril režiser Metod Pevec. Film se dotakne družbednih problemov v sodobni Sloveniji, kjer so se razbohotili pohlep, tajkunstvo, izkoriščanje in kriminal. Med drugim se je Pevec dotaknil tudi problema shranjevanja in restavriranja starejših slovenskih filmov. Izrazil je obžalovanje, ker v Sloveniji ni pravega posluha do tega gradiva, čeprav gre za pomembno kulturno dediščino naroda. Z Borisom Nanutom in Metodom Pevcem se je pogovarjala Mateja Zorn, predstavnica goriškega Kinoateljeja.