Glasbena matica v Tržiču v znamenju sodelovanja

Institucionalno sodelovanje je velikokrat podpis na pogodbi, ime na koncertnem listu, dragocena finančna podpora. Včasih pa je prijateljsko soustvarjanje, kar daje tudi izvedbi skupnega projekta poseben čar, ki so ga obiskovalci abonmajskega koncerta v tržiškem gledališču Bonezzi doživeli v petek. Ravnatelj Glasbene matice Manuel Figheli in umetniški vodja glasbenega programa gledališča Simone D’Eusanio sta s širokimi nasmehi pozdravljala vse gledalce ob vhodu, parter je bil poln mladih obrazov, ki so podpirali umetniški podvig solista - Mattie Fusija -, na koncu so rokovanje in čestitke zapečatili uspelo sodelovanje.

Glavna akterja večera sta bila Deželni orkester FJK in Glasbena matica, vezi pa so bile tudi osebnega značaja. Ravnatelj šole in umetniški vodja gledališča sta na uvodnem srečanju povedala, da sta ob tej priložnosti obudila spomine na mladostna sodelovanja na glasbenih odrih, ko si še nista predstavljala, da se bo njuna kariera razvila do teh vodilnih funkcij. O vrednoti medsebojnega spoštovanja je na tem srečanju spregovoril tudi profesor Sijavuš Gadžijev, ki je kot mentor solista na koncertu povedal, da se njegov pedagoški pristop prične pri dialogu, kar pomeni pri razumevanju značaja in potenciala, ki ga vsak učenec lahko razvija na edinstveni način.

Pianist Mattia Fusi je na Glasbeni matici zagotovo našel navdihujoče okolje za izpopolnjevanje, saj je glasbenik z mednarodno dejavnostjo, ki ima za seboj prestižna sodelovanja z orkestri, kot sta Staatskapelle Dresden in orkester milanske Scale. Fusi je razvil lastno umetniško osebnost, v sozvočju s klasicistično prozornostjo, z zamišljeno milino, s ponotranjenim pogledom, ki prisluhne izraznosti skladb. V Tržiču je zaigral Koncert za klavir in orkester št.1 v d molu op.15, ki ga je Johannes Brahms napisal v trenutku čustvene ranljivosti in ga je tudi nekajkrat preoblikoval. Njegova izpovedna nuja se izraža v nadpovprečni dolžini kompleksnega prvega stavka, v nadaljevanju pa ponuja izvajalcu zanimive spodbude za vrednotenje trenutkov koralne spevnosti ali ljudske barvitosti s priokusom antičnega kontrapuntka. Fusijeva izvedba ni interpretirala skladateljeve strastne romantične govorice mišičasto, ampak je raje razčlenila v jasni zvočni sliki raznolikost elementov, ki sestavljajo gosto glasbeno pripoved. Navdušenemu aplavzu publike se je na koncu zahvalil z Bachom, kar je v solo dodatku zvenelo tudi kot osebna izjava o zavezanosti določenemu pristopu k glasbi.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.