»Gledajo posnetke demonstracij in se čutijo manj sami«

V okviru kongresa zveze za avtorski film FICE, ki se je zaključil v petek, so v Kulturnem domu predvajali pretresljiv celovečerec The voice of Hind Rajab (Glas Hind Rajab). Kot znano je film tunizijske režiserke Kaouther Ben Hania na beneškem filmskem festivalu prejel posebno nagrado žirije in rekordno 15-minutno stoječo ovacijo ganjene publike. Posnet je po resnični zgodbi 5-letne palestinske deklice Hind Rajab, ki jo je posadka izraelskega tanka ubila januarja lani v četrti Tel al-Hawa v Gazi.

Tistega dne je izraelska vojska odredila evakuacijo četrti. Malo Hind je na begu vzela s seboj družina Hamada, stric, teta, tri sestrične in bratranec. Pri bencinski črpalki jih je prestregla kolona izraelskih tankov in streljala na avto. Vsi so takoj umrli razen Hind in nekaj let starejše sestrične, ki je po telefonu poklicala strica v Nemčiji in preko njega reševalni center Rdečega polmeseca v Ramali.

Ganjeno publiko je po filmu nagovoril palestinski igralec Motaz Malhees, nosilec vodilne vloge reševalca Omarja. Pretresljiva zgodba male Hind ni edina, morda niti najhujša v Gazi. Želel si je, da bi si film ogledalo čim več ljudi v svetu, da bi za njo ostala vsaj sled spomina. Za tisoče drugih otrok ni sledi, so le številke na neskončnem seznamu žrtev.

Malhees je pohvalil italijansko javnost, njene proteste proti genocidu. »Vidimo vas, vemo, da ste z nami, Italija in Španija še najbolj, to nas opogumlja. Verjamem, da tudi v Gazi z mobitelov gledajo posnetke množičnih demonstracij in se zaradi tega čutijo manj sami,« je dejal. Kako, je vprašal gledalec, Italija in Španija, ko pa sta vladi na nasprotnih bregovih? »Govorim o ljudstvu, ne o vaši vladi,« je pojasnil igralec.

Povedal je, da se je za odrsko nastopanje navdušil že kot otrok v rojstnem Dženinu na Zahodnem bregu, za igralsko kariero pa se je odločil pred 17 leti, ko je bil star 10 let. Takrat je izraelski vojak namerno ustrelil njegovega prijatelja Amirja. »Še danes imam vtisnjen v spomin izraz vojaka, njegove oči, ko je uperil avtomatsko puško proti Amirju in ustrelil. Odločil sem se, da ne bom molčal, da bom prijatelja maščeval, ne z nasiljem, ampak da bom kot igralec skušal prenašati v svet sporočilo o tem, kar se dogaja v okupirani Palestini.«

»Kaj lahko v Italiji naredimo za vas, kaj Palestinci pričakujete od nas?,« je vprašala gledalka. »Točno to, kar bi vi pričakovali od nas, ko bi se znašli v situaciji, kakršna je v Gazi.« Gledalci so te zadnje besede, po katerih nihče ni za vselej varen pred izbruhi zla, poudarili z dolgim, ganjenim stoječim aplavzom.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.