Ko sta Štmaver in Solkan povezovala mostič in čoln

Solkan in Štmaver zdaj povezuje nova brv čez Sočo, ki pešcem in kolesarjem omogoča prehod. Pred prvo svetovno vojno pa sta ju povezovala lesen mostič in čoln, ki so mu pravili »barkarola«.

Stroške krili tudi z mostnino

Zelo zanimiva zgodba o tedanji povezavi med krajema se je začela daljnega leta 1910, ko so na pobudo veleposestnika Ivana Fonzarija iz Štmavra zgradili to brv in jo slavnostno predali namenu. Takratni časopisi so dogodku namenili veliko prostora, saj so odprtju mostiča prisostvovali mnogi krajevni velmožje, z dvornim svetnikom, grofom Attemsom na čelu. Slavnostni pečat je dogodku nudila tudi vojaška godba 97. pešpolka. Z zelenjem in zastavami okrašen most, ki je bil dolg 80 metrov, je blagoslovil štmavrski vikar Jože Mašera. Posebno ganljiv je bil trenutek, ko sta si sredi mostu v bratski pozdrav podala roko Štmavrc in Solkanec.

Popoldne je v bližini Fonzarijeve domačije (današnjega posestva Barnaba) potekala veselica z lovskim streljanjem na glinaste golobe in z dirko psov. V večernih urah pa je sledil ognjemet. Za prehod mostu so takrat določili tudi mostnino, ki je vsaj delno povrnila stroške izgradnje. Hišica za pobiranje tega prispevka stoji še danes na desnem bregu Soče.

Omeniti gre, da je v letih pred izgradnjo mostu ljudi čez reko prevažal čoln, ki pa je bil odvisen od gladine in moči toka Soče.

Najprej Avstrijci, nato Soča

Pet let kasneje je izbruhnila prva svetovna vojna. V prvem letu spopadov je mostič uporabljala avstrijska vojska za oskrbovanje svojih enot na Sabotinu. Avgusta 1916 pa so ob umiku Avstrijci most razstrelili, tako kot tudi bližnji solkanski železniški most. Za silo so mostič popravili Italijani, nato pa so ga leto kasneje ob umiku na Piavo tudi oni razstrelili. Leta 1918 so ga Avstrijci ponovno usposobili, a bolj slabo, kot poročajo takratni časopisi, tako da se po koncu vojne italijanske oblasti prepovedale njegovo uporabo. Kako leto kasneje ga je deroča Soča odnesla. Še danes so vidni iz vode štrleči piloni, ki so bili osnova mostiču.

Čoln bodo restavrirali

Tedaj je ljudi čez Sočo ponovno začel prevažati čoln. Eden od teh čolnov je med nekim neurjem potonil in se zagozdil na dno reke. Njegove ostanke so s prostovoljno akcijo pred nekaj meseci »rešili« Štmavrci in ga potegnili na suho. Šlo je za dokaj naporno delo, zdaj pa bodo čoln popravili, restavrirali in ga razstavili nekje v Štmavru.

Na Soči se je v minulem stoletju dogajalo marsikaj. Divjale so vojne, ki so dodajale in uničevale obstoječo infrastrukturo. Za prehode čez Sočo so zlasti Italijani postavili celo vrsto pontonskih plavajočih mostov, pri čemer so uporabljali posebne čolne, v dno reke pa zabili debele pilone, ki so varovali razporejena plovila. Piloni so vidni še danes in včasih predstavljajo manjšo oviro pri plutju kajakov, kanujev in gumenjakov pri vsakoletnih septembrskih soških regatah. Ti »nagajivi« piloni se nahajajo v strugi Soče, posebno še na mestu, kjer se v reko izliva potok Pevmica. Zato ni najbolj jasno, ali gre pri najdenem čolnu za plovilo, ki so ga pred postavitvijo mostiča uporabljali za prevoz ljudi in blaga čez Sočo, ali gre za ostanke vojaškega pontonskega čolna, ali za povojno prevozno sredstvo. Kakorkoli že, omenjen čoln bo nedvomno naletel na zanimanje mnogih obiskovalcev Štmavra in Sabotina.