Leta 1855 morila kolera

Naši predniki so se srečevali z epidemijami vseh vrst. Med prvo svetovno vojno so v begunskih taboriščih razsajale davica in ošpice, ki so pomorile stotine, če že ne tisoče otrok in odraslih, po vojni pa je prišlo do izbruha španske gripe, ki je bila usodna za milijone ljudi.Epidemije so razsajale tudi prej. V 15., 16. in 17. stoletju je kuga mikastila po Evropi in je zdesetkala cele narode. Tudi tifus je pogostoma obiskoval Evropo in druge celine. Kasneje se je v presledkih pojavilo še eno hudo zlo - kolera. No in prav tej nalezljivi bolezni, ki ni prizanesla niti našim krajem, bomo namenili nekaj vrstic. Pred kakimi petindvajsetimi leti smo v našem dnevniku že objavili članek, posvečen hudi epidemiji kolere, ki je leta 1855 hudo prizadela vse dežele Avstro-Ogrske, tudi Kranjsko in Primorsko. Obolelo je na desettisoče ljudi, smrtna kosa je žela z velikimi zamahi. Na to strašno epidemijo nas še danes spominja star spomenik, ki stoji tik ob vhodu na štmavrsko pokopališče. Čas je opravil svoje in napis na veliki plošči je slabo čitljiv. Če pa si vzamemo čas in se potrudimo, bomo kar osupnili nad prebranim, saj nam bo napis razkril vso tragedijo tistega nesrečnega leta 1855. Napis pravi: Ljubim starišem Jakobu in Mariani, Valentinu in Mateužu bratama, Stefanu in Florianu stricama in sploh družini Bensa, iz ktere jih je po premodrim sklepu božjim ob grozoviti koleri l. 1855 v poslednji polovici mesca augusta v boljše življenje bilo poklicanih. Je postavil iz hvaležnosti ta spominek sin duhovnik. Naj počivajo v miru.Slovenščina na plošči je za današnje čase nekoliko zastarela, priznati pa moramo, da je lepo zvenela in velja za dokaz, da je naš jezik bil uveljavljen na naših tleh tudi pred več kot poldrugim stoletjem. Spomenik s ploščo, ki je tu naveden kot spominek, je dal postaviti msgr. Štefan Bensa, visok cerkveni dostojanstvenik, ki je bil osebni tajnik kar treh goriških škofov: Gollmayra, Zorna in Missie. Štefan Bensa je bil rojen v Štmavru 5. aprila 1839, umrl pa je v Gorici 2. januarja 1900. Pokopali so ga na pokopališču v Štmavru prav zraven spomenika staršem in sorodnikom, ki ga je on dal postaviti 45 let prej. Omeniti gre še, da je kolera leta 1855 bila usodna za 34 prebivalcev Štmavra.Oba nagrobnika sta se čudežno ohranila do današnjih dni, čeprav se je med prvo svetovno vojno Štmaver znašel v samem središču bojev in pod nenehnim topniškim obstreljevanjem. Brez posledic sta prestala tudi raznarodovalni čas fašizma in druge svetovne vojne.Ko bo koronavirus mimo, si ob nedeljskem izletu velja ogledati ta dva izjemna kamnita pričevalca nekdanjih časov na štmavrskem pokopališču, od koder je tudi krasen razgled na dobršen del Goriške.