Literarne poti goriškega somestja

Slabo vreme je v soboto nekoliko okrnilo, ne pa preprečilo 3. Literarnega sprehoda med Gorico in Novo Gorico. Po programu se je dogodek začel v Trgovskem domu, kjer je v prostorih Feiglove knjižnice udeležence pomenljive kulturno-pohodniške prireditve pozdravila direktorica NŠK Luisa Gergolet, ki se je prvenstveno pomudila pri razgibani zgodovini slovenske palače sredi Gorice s posebnim poudarkom na vlogi, ki jo je le-ta odigravala med slovenskim življem. Po dolgih desetletjih odtujenosti dobivamo Trgovski dom po koščkih nazaj, je obrazložila Gergoletova, na nas pa bo, kako bomo napolnili vsa nadstropja. Z odprtjem knjižnice Damirja Feigla se duh slovenstva vrača v stavbo in tudi v središče Gorice, je pristavila direktorica, kar odkrivajo tudi neslovenski meščani. Prostore knjižnice koristijo študentje za svoj študij, dvorana ob knjižnici pa je pogosto zasedena za razne prireditve.

Druga etapa literarnega sprehoda bi morala biti ob spomeniku Simona Gregorčiča v bližnjem Ljudskem vrtu. Zaradi dežja pa je kratek kulturni program, ki ga je pripravila Zveza slovenskih kulturnih društev (ZSKD), potekal kar v prostorih knjižnice. Nekaj misli o Gregorčiču in njegovi narodno buditeljski vlogi je izrekla predsednica goriške ZSKD, Maja Humar, sovoditeljica knjižnega kluba Knjižni čebelnjak Teja Pahor pa je recitirala nekaj Gregorčičevih pesmi in poudarila, da je bil Goriški slavček globok poznavalec človeške duše, ki ga je odlikovalo tudi preroško videnje sveta. Omenila je še, da njegovo dolgoletno prisotnost na Goriškem od leta 2006 obeležuje doprsni kip v Ljudskem vrtu, delo goriškega likovnega ustvarjalca Silvana Bevčarja. Za glasbo sta poskrbela violinista Glasbene matice Gorica, prof. Ambra Cossutta in njen gojenec Niccolò Kolata, ki sta zaigrala Rondino Lucijana Škerjanca in Žalostinko Matije Bravničarja.

Tretja točka pohoda, ki je nosil tudi naziv Stičnost preteklosti in sedanjosti, je bila postavljena v domačijo družine Bratuž v severnem delu mesta. Tam je udeležencem izrekla dobrodošlico nečakinja Ljubke Šorli, Vera Tuta Ban, ki je svoj nagovor usmerila zlasti v usodo hiše, ki je sedaj prazna. Večino knjig so že oddali Semeniški knjižnici v Gorici, ki bo odprla poseben Bratužev oddelek. Izrazila je željo, da bi se slovenski kulturni krogi, tudi iz Slovenije zavzeli, da bi ta postojanka slovenstva in odpora proti potujčevanju ne odšla v tuje roke. Bližajoče se leto 2025 bi lahko predstavljalo eno od možnosti, da bi domačija postala slovenski kulturni spomenik in kot tak ostala tudi po letu 2025. K mikrofonu je pristopil tudi prof. David Bandelj, ki je spregovoril o poslanstvu in moralni zapuščini Lojzeta Bratuža, ki je svoje slovenstvo izkazoval brez nasilja, a je vseeno bil trn v peti fašistom, ki so ga zverinsko umorili. Tudi danes, je naglasil Bandelj, ko ni več fašizma, smo zapostavljeni na raznih ravneh. Pa tudi sami ne naredimo dovolj, da bi uveljavili pravice, ki so nam zakonsko dodeljene. O vlogi in pesniški tankočutnosti Ljubke Šorli je spregovorila predavateljica in raziskovalka dr. Ivana Zajc.