Meja med realnim in nadrealnim

Nov likovni dogodek Mejnosti / Borderlines, mednarodna fotografska razstava v sklopu GO! 2025, ki je nastala s podporo Mestne občine Nova Gorica in Ljubljane, ponuja poglobitev, ki presega pojmovanje meje zgolj kot fizične ločnice. Razstava namreč prestopa na konceptualno raven ter ponuja v razmislek raznotere, manj očitne asociacije, ki vodijo po poti globljega ozaveščanja, a obenem ponujajo pretanjene likovne rešitve štirinajstih fotografov iz Slovenije, Italije in Avstrije. V prostorih galerije Gong in v razstavnih prostorih EPICentra v Novi Gorici se pravzaprav do 21. oktobra istočasno odvijata dve razstavi. Gledalec se znajde del razčlenjenega likovnega dialoga, ki se dotika družbenih, zgodovinskih, filozofskih vsebin, obravnava mejo med realnim in nadrealnim, razmišlja o odnosu med naravo in človeškim posegom preko metafor.

Raznolikost in skladnost

Kuratorja sta umetnostna zgodovinarja Nataša Kovšca in Dejan Sluga, direktor galerije Photon iz Ljubljane, ki sodeluje pri projektu. Med izborom eksponatov predlaganih ustvarjalcev sta bila posebej pozorna na raznolikost pogledov, a obenem tudi na skladnost med posameznimi sklopi avtorskih fotografij, ki med sabo ustvarjajo sozvočje, v katerega se čuti gledalec vpet.

V prostorih galerije Gong se vsak od štirih fotografov predstavlja z enovitim ciklusom fotografij, ki zasedajo posamezne stene. Branko Lenart je v črno-belem na poetičen način dokumentiral izbrane izseke značilne istrske vasi Krkavče pred prenovo naselja, njegova pristna vizualna antropološka študija se osredotoča predvsem na družbeno življenje in okolje na obrobju. Barvne, prav tako dokumentarne fotografije Valentine Iaccarino in Pietra Peressutija z naslovom Ramonika pripovedujejo o Nadiških dolinah, o obmejnem območju Matajurja, ki povezuje Italijo in Slovenijo. Njun pogled se zaustavlja predvsem pri človeku in naravnem okolju s posebno pozornostjo do ljudske tradicije in simbolike, od koder tudi naslov - narečno ime harmonike, ki preko glasbe povezuje prebivalstvo. Razgibana postavitev fotografij prvih in oddaljenih planov posnema raztezanje in stiskanje meha harmonike.

Vizualna umetnica Giulia Iacolutti predstavlja projekt Casa Azul, to je moški zapor za transspolne ženske v mestu Ciudad de Mexico, katerim ni priznana spolna identiteta in odvzeta svoboda. Fotografije so posnete z analogno tehniko cianotipije, značilne prusko modre barve, kot so tudi modre barve moška oblačila, ki so priprtim transspolnim ženskam vsiljena. Njihovi razstavljeni rokopisi razkrivajo žensko dušo, fotografije skritih prepovedanih predmetov, med katerimi vidimo glavnik ali zapestnico, pripovedujejo o nečloveškem ravnanju. Močen kontrast pa ustvarja večja fotografija, povečava mikrocelic zdrave prostate, ki je natisnjena v rožnati barvi. Filippo Venturi v ciklusu barvnih fotografij večjega formata z naslovom Fearless dokumentira dogajanje v prelomnem letu 2020, ko je razglasitev pandemije covida-19 prinesla omejitve, spremenila naša življenja in dojemanje realnega.

Sledi, metamorfoze, portreti

Drugi del razstave je na ogled v prenovljenih prostorih EPICentra. V ciklu Babica Marko Lipuš beleži sledove svoje babice, ki je bila umorjena v koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Navidezno je podlaga povsem bela, šele po pozornem ogledu zaznamo sledove kraja in preteklega dogajanja, ki ostaja očem prepogosto prezrto. Roberto Kusterle v svoji pretanjenih metamorfozah raziskuje prepletanje živalskih likov in arhivskih papirjev kot varljivo mejo med realnostjo in fikcijo.

V opusu Uroša Acmana odpira prikaz lovske kulture preko simboličnih trofej razmišljanje o družbeni razsežnosti te prakse. Presunljivi so poetični portreti Gorana Bertoka, ki raziskujejo skrajno izčrpanost telesa, ki odklanja hrano. Dokumentarne fotografije Christopha Grilla v sovjetskih republikah pripovedujejo o posledicah korenitih družbenih sprememb.

Podobe senc Eve Petrič postanejo prispodoba raziskovanja razpetosti človeka med nasprotji, kjer postane njegova sicer nematerialna senca dejansko povod za soočanje z nevidnim ter duhovno razsežnostjo. Metakrajine ustvarjajo preko posegov Gregorja Radonjiča dialog med neokrnjenostjo narave in človekovim posegom, kar dovoljuje gledalcu, da se zaveda, koliko nas pogojujeta pri tem kulturni kontekst in pričakovanja.

Izhodišče Vincenta Forstenlechnerja ostajajo meje, ki jih raziskuje glede na simbolne ostanke mejnih režimov in tako povezuje z zgodovinsko dediščino, danes pa še z vprašanjem migracij. Markus Guschelbauer tematizira odnos med kulturo in identiteto.

Prepoznavni stol iz obdobja De Stilja, ki ga je oblikoval Gerrit Rietveld, se pojavlja dekontekstualiziran v različnih okoliščinah ruralnega življenja in ustvarja tako preobrat v pristopu gledanja.