Na Sovodnje jo vežejo spomini in družinske vezi

Na Sovodnje jo poleg spominov iz otroštva vežejo tudi družinske vezi, zato se je veselila prve predstavitve svoje knjige v kraju, kjer je preživela tudi del otroštva. V petek so v Kulturnem domu Jožefa Češčuta v Sovodnjah gostili pisateljico Matejo Gomboc, ki je v pogovoru z novinarko Alenko Florenin predstavila svojo knjigo Gorica, ki je izšla leta 2023 pri založbi Miš.

Večer je bil hkrati priložnost, da so se spomnili 30. obletnice smrti društvene odbornice Klare Fornazarič - Čaudek, ki je bila sicer tudi pisateljičina sestra. Spomin nanjo je prebrala Vilma Butkovič, ki se je spomnila na njeno neutrudno delovanje v društvu in predvsem znotraj društvene gledališke skupine, kjer je »bdela« nad igralci in njen šepet je bil kot »varnostni pas« za vse igralce. Večer so popestrili glasovi pevk vokalne skupine Briške trcinke iz Števerjana, prisotne je nagovoril tudi predsednik Kulturnega društva Sovodnje Denis Galiussi.

Knjiga nastajala dalj časa

Matejo Gomboc na Sovodnje vežejo spomini na otroška leta, saj jo je sestra Klara, ki je bila 17 let starejša, vzela s sabo, ko si je z možem Francem za »zaprto mejo« ustvarila družino s tremi otroki. »Začetno sem razmišljala, da bi napisala roman o tem, o Sovodnjah, o odraščanju. Potem pa sem spoznala drugi dve zgodbi in sta prišli na dan drugi protagonistki, Dora in Pina,« je povedala pisateljica Mateja Gomboc, ki je poudarila, da jo spomini zelo vežejo na Sovodnje. V vasi je poleg otroštva preživela še marsikatere počitnice, zato je bila pisateljica hvaležna, da je lahko svoje delo predstavila tudi v Sovodnjah. Kot je povedala avtorica, je knjiga nastajala več časa, predvsem zaradi študija, ki ga je morala opraviti zato, da je lahko verodostojno opisala zgodovinsko dogajanje, v katerem se prepletajo usode različnih junakinj in junakov med Gorico in njeno »malo sestro« Novo Gorico. Vsi junaki v delu so navdihnjeni po resničnih likih: zgodba se razvija okrog Furlanke Pine, njene hčerke Lili, Slovenke Dore in Mateje, ki živijo v obdobju po drugi svetovni vojni, ko se je med družinami včrtala meja. Delo je presečišče različnih usod ljudi, ki so živeli v Gorici in oklici in predvsem zgodba o meji, ki je po vojni šla skozi družine, srca in duše, tako da se »marsikdo v tem delu prepozna«. Delno pa je roman tudi avtobiografski predvsem, ko v zgodbo vstopi lik Mateje in z njo vas Sovodnje.

Kot poznavalka otroškega prostora in avtorica marsikatere knjige za otroke se je s tem poigrala tudi v svojem zgodovinskem romanu, ki se začne z dvema otroškima likoma in najstnico, ki spoznavajo dogajanje, v katerem odraščajo med in po drugi svetovni vojni. To, pravi avtorica, omogoča tudi bralcu, da spoznava ta del zgodovine. Kot je sama povedala, bi lahko bil roman petkrat daljši, saj je v delo skušala zaobjeti več ali manj vse, kar se je zgodilo pred in po postavitvi meje, ko je začela nastajati Nova Gorica, še marsikaj pa bi lahko napisala.

Na Travniku zajokala od sreče

Knjiga je izšla leta 2023 pred EPK 2025, o tem posebnem letu je avtorica takole povedala: »Evropska prestolnica kulture je marsikoga izmed nas izpustila. O romanu Gorica so govorili v Ljubljani, pa tudi v Pordenonu, v Gorici in Novi Gorici pa je bil bolj malo poznan«. Kljub temu, da dogajanja od blizu ni veliko doživela, se je spomnila ganljivih trenutkov, ko je 8. februarja 2025 na goriškem Travniku ob praznovanju ob začetku Evropske prestolnice kulture jokala od sreče.