Naj bo pomnik gorja in preporoda

Nedeljski literarnozgodovinski sprehod po Novi Gorici in Svetogorski četrti v Gorici je po številu udeležencev in kakovosti vsebin resnično dobro uspel. Od začetka pri spomeniku, posvečenemu Francetu Bevku ob novogoriški Magistrali, do zaključka v knjižnici, poimenovani prav po njem, a z vmesnim obiskom čez mejo pri novogoriški železniški postaji, se je število udeležencev povečalo od šestdeset na osemdeset. Kot je bilo povedano v napovedniku, je sprehod na začetku počastil pisatelja in med vojnama trdnega domoljuba na zahodni meji, nato nekaj let predsednika Narodnoosvobodilnega odbora za Primorsko, ki je kot steber slovenstva zavrnil nasvet/pritisk, naj se med italijansko zasedbo Primorske umakne v Ljubljano. Sledilo je še nekaj točk, povezanih z literarno in glasbeno zgodovino, ki so jo plemenitili v Ljubljano preseljen Dušan Pirjevec – Ahac, Lojze Bratuž v Gorici in po vrsti Ljubka Šorli Bratuž, Stanislav Škrabec, pisateljica in pesnica Doljak Pajk, Marijan Brecelj, Zoran Božič, Lojzka Bratuž.

Na vseh postankih so prireditelji ter gostje iz Ljubljane in Trsta poudarili obmejno vlogo goriškega prostora in zasluge, ki so jih kulturni ustvarjalci imeli pri vztrajanju in utrjevanju narodnojezikovne zavesti tudi s prisotnostjo in dejavnostjo v civilni družbi po društvih, ustanovah, verskih skupnostih, šolstvu. Zlasti so bile poučne informacije pred rojstno hišo Dušana Pirjevca, kjer so spregovorili njegova hčerka, slavist Zoltan Jan, pisatelj Dušan Merc in novinar Martin Brecelj. Podobno se je pripetilo na za takšno priložnost ozkem dvorišču družinskega domovanja Bratuževih v Gorici. Drugod so prevladovala recitacije pesmi in branje proze, ponekod tudi glasbeni vložki s harmoniko in violino, vključno z nastopom vokalnega kvarteta Motiv iz Nove Gorice na mejnem mozaiku in ženske vokalne skupine kulturnega društva Danica z Vrha pod vodstvom Janka Bana pri Bratuževih. Na mejnem mozaiku je gostja iz Pen kluba v Ljubljani prinesla sporočilo iz željo po nadaljnjem ustvarjanju z geslom Pot k miru je mir, ki naj ga na vsakem koraku spremlja strpnost.

Pomembno je bilo zaporedje povedanega in slišanega med postankom na dvorišču družine Bratuž, kajti ponovno je bila izpostavljena umestnost, potreba in tudi zahteva po preobrazbi stavbe v ulici Foscolo št. 16 v simbolno in stvarno pomemben pomnik slovenske prisotnosti v mestu z vsebinami, ki naj poudarjajo kakovostne vidike takšnega pričevanja. Sorodnica Bratuževih Vera Tuta Ban je seznanila oziroma spomnila navzočo čezmejno publiko, da je v zadnjem letu bilo precej podpore in soglasja s plemenitimi nameni, a doslej je ostalo le pri teh. Kronist naj dodam, da vidim vzporednice med pravkar opisano željo in domačijo Tomažičevih v Trstu. Zavzeto sorodnico Bratuževih je v svojem posegu podprla prof. Marija Pirjevec, ki se je dolgo let strokovno družila z zadnjo potomko Lojzko Bratuž in ve, kot veliko ljudi v Gorici, kje vse je bila dejavna za uveljavljanja slovenstva v obsoškem mestu: na videmski univerzi, pri izdajah raziskovalnih literarno zgodovinskih publikacij, v organizirani civilni družbi. Vse to ob odprtosti duha do italijanske kulturne stvarnosti, kamor so prodirale njene študije. Hiša v Ulici Foscolo naj postane pomnik ne le na težka obdobja, temveč tudi na ustvarjalni preporod tistega, kar je po vojni ostalo in se izboljšalo.