Nazaj s polnim rezervoarjem človeškosti

Štiri kolesa, turkizna barva, za sabo 23.500 kilometrov na dveh celinah, 611 ur vožnje skozi osemnajst držav in šest časovnih pasov. Za volanom trije štandreški junaki: Roberta Marussi, Robert Tabaj in Simone Lamo. Se še spomnite klape Engine in njene znamenite pande Dindi? Pot jih je letos poleti popeljala iz Štandreža v Mongolijo in nazaj v sklopu dobrodelnega relija. Pred kratkim so štandreški pustolovci predali sredstva, ki so jih nabrali na Mongol rallyu, v dobrodelne namene. Nabrali so približno 5600 evrov, od katerih so 2430 evrov darovali zavodu za spodbujanje Zavedanja Avtizma in Aspergerjevega Sindroma Koper Modri december. Enako vsoto so namenili fundaciji ProgettoAutismo. Preostanek so, tako kot vsi udeleženci relija, namenili fundaciji Cool Earth. Izkoristili smo priložnost predaje sredstev in klapo Engine povprašali tudi o poletni pustolovščini.

V kovček le najnujnejše

Na vprašanje, kaj se sploh spravi v kovček, ko se namerava na dvomesečno potovanje s pando do Mongolije, nam sogovornica Robeta Marussi odvrne, da nedvomno dobro voljo, radovednost in željo po pustolovščini. Materialnega pa bolj malo. Pa še od tega je uporabil le polovico, prizna Robert Tabaj.

Startali so iz Štandreža 11. julija in ciljno črto v Oskemenu (Kazahstan) prečkali 16. avgusta. Nato jih je pot popeljala še do Mongolije in nazaj domov skozi Rusijo. O tem, kar so videli in doživeli, bi lahko nedvomno napisali celo knjigo. Sproti so sicer zapisovali misli in dogodivščine ter jih po družbenih omrežjih delili s številnimi sledilci, ki so spremljali od doma njihovo pustolovščino.

Na seznam najlepših stvari, ki so jih videli, bi lahko uvrstili Istanbul, Artemidin tempelj v Efezu, leteče balone ob zori v Kapadokiji, reko Evfrat, Črno morje ter številne druge naravne in arhitekturne lepote. Potovanje po osemnajstih različnih državah je ponudilo tudi marsikatero kulinarično izkušnjo. »V Mongoliji pa smo se res prenajedli koštrunjega mesa,« pravi sogovornica. Tabaju je v določenem trenutku še kapučin dišal po koštrunu. Vsi trije so torej v Mongoliji pogrešali štandreškega »pičulata«.

Kje se bo danes zataknilo?

Nepredvidene komplikacije so bile na dnevnem redu. »Vsako jutro sem se na glas spraševala: le kje se bo zataknilo danes?« se nasmehne Roberta Marussi in pristavi, da so jim pa prav te »nevšečnosti« najbolj ostale v spominu. Pripetilo se jim je, da so ostali blokirani v mongolskem pesku, zmanjkalo jim je rubljev za bencin, kar 56 ur so preždeli na mejah, na meji z Mongolijo pa so jim celo zaplenili maskoto Vržotin.

Vedno pa so srečali dobrosrčne ljudi, ki so jim pomagali ali jim kaj darovali. Ko jim je zmanjkalo bencina in niso imeli gotovine, jim je na primer mimoidoči daroval par litrov goriva. Prav ta gostoljubnost in človeškost sta štandreški trojici najbolj ostali v spominu. Naleteli so na dobre ljudi, ki so jim nesebično pomagali: »Prav to smo skušali prinesti s sabo nazaj. Vendar ni lahko, saj je naša družba različna.«

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.