Neizrečeni družinski spomini na vojno

Četudi je bila petkova predpremiera razprodanega celovečernega dokumentarnega eseja Anje Medved in Nadje Velušček Ne pozabi me (Non ti scordar di me) napovedana na Trgu Evrope, so ga organizatorji zaradi napovedi slabega vremena zadnji hip prestavili v Hišo filma v Gorici. Polna dvorana je z zanimanjem pričakovala, kakšno sporočilo bo nov film ustvarjalne dvojice Medved-Velušček, dolg 104 minute, predal publiki prav na dan Evrope ter ob praznovanju 80. obletnice konca druge svetovne vojne. Film (produkcija KINOkašča/CINEMattic) sodi v uradni program Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica - Gorica, vstopnice pa so bile v nekaj dneh razprodane.

Vojna skozi otroške oči

»Pomenljivo je, da smo danes na dan Evrope in dan zmage tu s pričevalci, ki so vojno doživeli. Zgodovina nas uči, da je bistveno kompleksnejša, kot nam jo skušajo nekateri prikazati,« je pred projekcijo filma uvodoma povedal novogoriški župan Samo Turel in napovedal, da bo film opisal krutost vojne skozi oči otrok.

Dokumentarni esej namreč išče neizrečeni družinski spomin na drugo svetovno vojno. Med pospravljanjem škatel s fotografijami in filmskimi koluti se postopoma odpira spominska krajina obmejnega prostora med Slovenijo in Italijo, ki so ga v preteklem stoletju razdelile vojne in politično nasilje. Otroški spomini najstarejših pa odstirajo tudi drugačen pogled na ta prostor, veliko bolj skupen, kot smo se o njem učili v zgodovinskih učbenikih. Film šiva spomine domačinov različnih pripadnosti in s filmskimi in fotografskimi dokumenti gradi - v slovenščini in italijanščini - prizorišče skupni pripovedi o življenju med vojno v času ponovnih pozivov k oboroževanju.

Sporočajo, česar ne vemo

»Že celo življenje snemam in res je postal to moj način življenja. Pričevalce sem spoznala po naključju, po intuiciji, po priporočilu, ali pa so me do njih pripeljale nepričakovane, čudovite in nepredvidljive situacije,« nam je povedala Nadja Velušček, scenaristka filma, ki je ob pripravi tega in drugih filmov obiskala številne pričevalce na širšem goriškem čezmejnem prostoru. »Pri njih se zadržim od dve do štiri ure, veliko imajo za povedati. Zelo so navdihujoči. Material za ta film sva z Anjo nabirali približno sedem let, montažo pa opravili v več delih,« nam še zaupa upokojena profesorica slovenskega in italijanskega jezika, ki z zbiranjem spominov nikakor še ni končala.

»Zelo sem hvaležna vsem 34 pričevalcem, ki smo jih uvrstili v ta film, ker brez njih našega dela ne bi bilo. Oni nam sporočajo, česar ne vemo. To je generacija, ki odhaja, a četudi je film dokončan, bom z delom nadaljevala ...« še napove Nadja, ki jo na teren žene radovednost. Večina pričevalcev si je premiero filma z družinskimi člani ogledala v petek.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.