»Žal mi je, da se ni pojavil prej in nisem nastopila z reprezentanco«

Iz torkove priloge Šport plus.

Nastja Milič se je preizkusila v kopici športov, rada je tudi zmagovala. Nazadnje, leta 2009 v Parizu, je v tekmovalnem cheerleadingu s kolegicami društva Cheerdance Millenium osvojila evropski naslov.

Kateri je bil vaš prvi šport?

Imam dve hčerki, vem, kako je časovno in stroškovno zahtevno, če sta doma dva športa in recimo še taborniki. Jaz sem smučala, igrala namizni tenis, plesala, jadrala, igrala odbojko, plavala - bila sem tudi pokrajinska prvakinja -, pela v zboru, trenirala ritmiko ... Verjetno sem začela z ritmično gimnastiko pri Boru. Potem sem počela ogromno stvari in danes se zavedam, kakšno bogastvo so mi omogočili starši.

Kdaj je bil vaš zadnji uradni nastop v športu?

Na državnem prvenstvu v cheerleadingu leta 2012 v Ljubljani. Sem pa še leto kasneje pomagala pri treningu, bila sem že noseča, čeprav tega nisem vedela.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, kateri šport bi izbrali?

Ko sem se začela ukvarjati s športom, cheerleadinga žal še ni bilo, zato bi izbrala športno gimnastiko.

Največji uspeh v karieri?

To, da sem poskusila veliko športov in da sem po zaslugi cheerleadinga lahko svojo športno kariero podaljšala za 10, 15 let. Če bi igrala odbojko, bi nehala pri 18.

Kaj pa nastop na svetovnem prvenstvu?

Itak, a tudi zmaga na evropskem prvenstvu je bila krona vsega.

Kaj najbolj obžalujete, ko pomislite na svojo športno pot?

Da se cheerleading ni pojavil že prej. Prišla sem prepozno. Žal mi je npr., da nisem nastopila s slovensko reprezentanco.

Ste se kdaj po kakšni tekmi zjokali - od žalosti ali od veselja?

Mesec pred nastopom na svetovnem prvenstvu smo se zelo skregale, potem ko je Jasna (Kneipp, op. ur.) rekla, da nismo na nivoju, da je nesmiselno nastopiti v ZDA. Bilo je nekaj žalosti, a bilo je tudi veselje, ki je pokrilo grde plati.

Kdo so bili vaši najljubši trenerji oz. trenerke?

Doma sem imela profesorico športne vzgoje in trenerja smučanja. Ganem se, če pomislim, kako so me starši spodbujali.

Katera od soigralk ali nasprotnic vam je najbolj ostala v spominu?

S cheerleadingom sem navezala prijateljstva, ki še trajajo. Predvsem z Jasno in s Kristino (Žerjal, op. ur.) smo vedno skupaj, tudi zaradi dela v društvu, v katerem sem podpredsednica.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Vedno.

Katero anekdoto iz športnih dni najpogosteje obujate?

Jasnin izpad preden bi šle na Florido. Potem smo se umirile in ...

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim na Proseku, zaposlena sem v tajništvu slovenskega uredništva RAI.

Kako danes skrbite za svoje telo?

Po dveh porodih je bilo seveda težje. Izkoristila sem rento dela v prejšnjih letih. Zadnje dve leti pa pazim na prehrano in se tudi ukvarjam z vadbo.