Od ekspresionizma do abstraktnega slikanja, od socialne tematike do intimističnih upodobitev. Opus slikarja, risarja in grafika Nandeta Vidmarja gledalcu omogoča raznolik sprehod po poteh umetnosti 20. stoletja. Izbor približno 70 njegovih del iz zbirke Galerije Božidar Jakac je od torka na ogled v galeriji Kulturnega centra Lojze Bratuž. Na odprtju je umetnika in njegovo delo orisal direktor Galerije Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki, Goran Milovanović, ki je s Kristino Simončič tudi poskrbel za postavitev razstave. Prisotne je pozdravila predsednica Kulturnega centra Lojze Bratuž Franka Žgavec, za glasbeno točko na klavirju je poskrbel učenec SCGV Emil Komel Tommaso Rizzo.
V galeriji Božidarja Jakca so pred časom prejeli obsežno donacijo Vidmarjevih del, in sicer s strani Vidmarjevega sina Miša. Poskrbeli so za razstavo s skoraj 90 deli, drugih 60 pa so postavili na ogled v galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči. Tretja razstava, ki so jo postavili ob letošnjih Kogojevih dnevih, pa je na ogled v Kulturnem centru Lojze Bratuž.
Nande Vidmar se je rodil 17. avgusta 1899 na Proseku v železničarski družini, zaradi očetove službe pa se je pogosto selil. V Ljubljani je obiskoval učiteljišče, nato je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko. Zaradi finančne stiske v družini se je moral kljub želji po nadaljevanju likovnega izobraževanja po očetovi prerani smrti zaposliti kot učitelj. Intenzivno je ustvarjal, leta 1923 pa mu je uspelo se vpisati na umetniško akademijo v Zagrebu. To obdobje ga je močno zaznamovalo in ga navdihnilo z različnimi vzgibi tamkajšnjih umetnikov. Na umetniški poti ga je spremljal brat Drago, s katerim sta tudi razstavljala. »Študij je zaradi socialnih težav moral prekiniti in se zopet povrnil k poučevanju. V 30. letih se je zopet usmeril v študij, čeprav je bil takrat že uveljavljen umetnik in ni potreboval posebnih študijskih namigov. Med bivanjem v Zagrebu je vsekakor “ulovil” trenutek in umetniško sredo, ki se je dotikala socialnih tem. Kot znano so 30. leta bila obdobje gospodarske krize,« je povedal Milovanović. Vidmarjev ekspresionizem je za razliko od drugih slovenskih avtorjev bil bolj usmerjen v uprizoritev socialne stiske, urbanih scen z delavci, manj pa v religiozne ali ruralne teme.Ob nastopu druge svetovne vojne sta bila brata Vidmar že uveljavljena slikarja. Februarja 1942 sta v Ljubljani skupaj odprla razstavo, kmalu za tem pa so ju aretirali in poslali v taborišča: najprej v Čiginj, nato v Gonars, nazadnje še v Renicci. Tudi izkušnjo taborišča je Vidmar prelil v slikarstvo; v tem primeru je bila »izraznost reducirana na črtno risbo«. Šlo je za »realistično kroniko taboriščnih prizorov in portretov, ki ostajajo pomemben dokument časa,« je zapisal Milovanović v katalogu, ki spremlja razstavo. Vidmar je bil iz taborišča izpuščen leta 1943, vključil se je v Šlandrovo brigado, leta 1944 pa so ga zaradi zdravstvenih težav odpustili iz vojske. Po vojni je poučeval risanje na gimnazijah, leta 1954 pa se je upokojil in se popolnoma posvetil likovnemu delu. Umrl je leta 1981 v Ljubljani.