Odštevamo dneve do izumrtja jegulj

Jegulje imajo štete dneve, saj jih bomo kaj kmalu iztrebili. V zadnjih letih se je njihovo število znižalo za kar 95 odstotkov, nekateri raziskovalci trdijo celo za 99 odstotkov, kar bi pomenilo, da preživetje nekoč zelo razširjene ribje vrste visi na nitki.

Jegulje izumirajo zaradi prevelikega ribiškega pritiska, zaradi jezov, ki ovirajo njihovo selitev, zaradi onesnaževanja, bolezni in zajedavcev. Sodobna grožnja, ki jo imajo raziskovalci za najnevarnejšo, so podnebne spremembe. Jegulje se kot znano drstijo v Sargaškem morju, od koder se nekaj milimetrov dolge ličinke zaradi spremenjenih morskih tokov vse težje prebijejo čez Atlantski ocean do evropskih rek, kjer opravijo večji del svojega življenjskega ciklusa. Še manj se jih zatem vrne v Sargaško morje, kjer se po drsti zaključi njihovo življenje.

Prvi ukrepi leta 2007

Jegulje izginjajo iz vseh evropskih rek, kjer so nekoč živele. Njihovo število je začelo upadati pred tridesetimi, štiridesetimi leti. Leta 2007 so države članice Evropske unije sprejele prve ukrepe za zaščito jegulj. V Furlaniji-Julijski krajini so športni ribolov na jegulje omejili leta 2011. Do takrat so športni ribiči lahko uplenili do pet kilogramov jegulj na ribolovni dan, zatem so uplen omejili na dve sami jegulji, kar sicer velja še danes. Poleg tega je v nekaterih vodotokih Furlanije-Julijske krajine ribolov na jeguljo popolnoma prepovedan, ne nazadnje jo je mogoče loviti samo osemkrat na mesec, čeprav se imetniki letne ribolovne dovolilnice lahko odpravijo na ribolov šestnajstkrat mesečno. Pred leti so omejili tudi poklicni ribolov na jegulje, tako da jih poklicni ribiči ne smejo loviti od januarja do marca.

Del kulinarične tradicije

Da je jegulj vse manj tudi v naših krajih, nam je potrdil Michele Doz, predsednik tržiške ribiške zadruge in konzorcija ribičev iz Tržaškega zaliva. Po njegovih besedah bi bilo treba ribolov na jegulje popolnoma prepovedati v pričakovanju, da se njihov stalež vsaj malenkostno izboljša. Doz po drugi strani opozarja, da so jegulje sestavni del kuharske tradicije iz raznih italijanskih dežel, kjer sta njihova lov in gojenje pomembna tudi iz gospodarskega vidika. V Comacchiu so v preteklosti jeguljam celo posvečali šagre in ljudske praznike. V krajih ob izlivu Pada je jegulja na žaru ena izmed najbolj tipičnih jedi, v Gradežu, Maranu in drugod po Venetu iz jegulj pripravljajo tudi brodet. V Kampaniji jeguljo imenujejo »capitone« in velja za tradicionalno jed med božičnimi prazniki.

Od januarja do marca, ko je ribolov nanje prepovedan, v ribarnicah lahko prodajajo edino gojene jegulje, kar je iz vidika njihove zaščite ravno tako sporno. Njihova vzreja namreč poteka tako, da v lagunah, opremljenih z zapornicami, zadržijo mlade jegulje, ki jim je zatem ob spolni dozoritvi onemogočena selitev na drst v globine Sargaškega morja.

Zaradi manjše količine jegulj na tržišču se je v zadnjih letih povečala njihova cena. »V ribarnici je danes za jegulje treba odšteti od 30 do 32 evrov na kilogram, medtem ko so bile nekoč zelo poceni. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja so jih prodajali po 4000 do 5000 lir na kilogram, približno deset današnjih evrov,« pravi Michele Doz, po katerem velik problem predstavlja lov na mladice, ki na Japonskem veljajo za pravo poslastico, sicer se marsikje po Italiji širi krivolov na odrasle jegulje, saj je povpraševanje po njih še vedno zelo visoko.

Nekatere države članice Evropske unije so se že pred leti zavzele za popolno prepoved ribolova na jeguljo, vendar do tako korenite odločitve še ni prišlo. Ravno konec lanskega leta so v Bruslju sklenili, da bodo prepovedali športni ribolov na jegulje in obenem podaljšali prepoved poklicnega ribolova s treh na šest mesecev. Posamezne države članice ravnokar pripravljajo ustrezne odloke, z delom morajo zaključiti do konca marca. »Italijanska vlada je že pripravila osnutek odloka, vendar se še točno ne ve, kdaj in v kakšni obliki bosta stopila v veljavo popolna prepoved športnega ribolova na jegulje in podaljšanje prepovedi poklicnega ribolova s treh na šest mesecev,« nam je pojasnil Mauro Cosolo z deželne direkcije za agroživilske, gozdne in ribolovne vire.

Jezovi nepremostljiva ovira

Da jezovi povzročajo izredno veliko škodo na vodotokih, saj ob številnih drugih negativnih učinkih na okolje preprečujejo selitev rib, dokazuje tudi primer jegulj. Marjan Fratnik (Most na Soči 1919, Milan 2012), svetovno znani slovenski muhar, je v svojih spominih, ki so jih objavili v raznih ribiških revijah, zapisal, da je v mladih letih ujel jeguljo na Soči pri Tolminu. Po izgradnji jezu pri Mostu na Soči in zatem ostalih jezov so jegulje iz Soče, Idrijce in ostalih pritokov izginile. Po vsej verjetnosti vse bolj redke jegulje danes uspejo priplavati le do Solkana, medtem ko višje ne gre.