Po kapitulaciji jih stražarji niso hoteli izpustiti iz zapora na Kostanjevici

Ker je marec mesec v znamenju žensk, je bil takšen tudi sredin večer v dvorani Frančiškanskega samostana na Kostanjevici. Slavistično društvo Nova Gorica in Šolski center Nova Gorica sta namreč v sklopu praznovanj jubilejev Kostanjevice organizirala zgodovinski in literarni večer z naslovom Ženska duša v težkih preizkušnjah. Najprej je o vlogi žensk in njihovem življenju v 20. stoletju spregovorila Katjuša Batič, profesorica zgodovine in italijanskega jezika, zaposlena na osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici in hkrati članica organizacijskega odbora za praznovanje jubilejnega leta 2023 na Kostanjevici.

Zaprli 400 žensk in otrok

Poseben poudarek je v svojem predavanju namenila ženskim zaporom na Kostanjevici: ti so prve zapornice sprejeli v oktobru oziroma novembru leta 1942, zadnje zapornice pa so ga zapustile sredi septembra 1943, po kapitulaciji Italije. V tem obdobju je bilo na Kostanjevici zaprtih okrog štiristo žensk in otrok, ki pa niso prihajale le z območja širše Goriške, temveč tudi s Tržaške, Puljske in Reške pokrajine. »Zapor na Kostanjevici je nastal zaradi pomanjkanja zaporov v tistem času, vanj pa so pripeljali zlasti družinske člane tistih, ki so se pridružili partizanskim gibanjem. Zapor na Kostanjevici je naenkrat lahko sprejel okrog 150 zapornic, v eni sobi je bilo kar 15 žensk, v njih pa je vladala slaba higiena, zaradi česar je bilo med zapornicami veliko uši, stenic, srbečice, garij, pa tudi psihičnih stisk. Tiste zapornice s težjimi boleznimi so zdravili v bolnišnici pri Rdeči hiši v Gorici, obiski zapornic pa niso bili dovoljeni,« je izpostavila Katjuša Batič. Najstarejša zapornica je imela več kot 80 let, poleg žensk pa so se v znašli tudi majhni otroci. Zaradi prenatrpanosti zapora so februarja leta 1943 iz zapora izpustili predvsem nosečnice in otroke pod 15. letom starosti, ob kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je bilo v zaporu na Kostanjevici še okrog 70 žensk. »Za 7. september je bil napovedan napad partizanov na zapor, a se to potem ni zgodilo. Stražarji zapornic ob kapitulaciji Italije niso želeli izpustiti, to se je zgodilo šele 12. septembra,« je med drugim izpostavila Batičeva in dodala, da je o teh dogodkih treba govoriti, da ne gredo v pozabo.

Vojna se ni končala leta 1945

V nadaljevanju večera se je s tržaško pisateljico in esejistko Vilmo Purič pogovarjala profesorica Ernesta Dejak Furlan, predsednica Slavističnega društva Nova Gorica. Vilma Purič, sicer tudi predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm, je doslej izdala tri romane, Burjin čas, Brez zime in Reka, pod njenim peresom je nastaja tudi knjiga esejev Pesniki pod lečo in znanstvena monografija Sodobne tržaške pesnice. Beseda je tekla predvsem o njenem knjižnem prvencu Burjin čas, ki je postavljen v burna leta druge svetovne vojne, v vas Repen. Zgodba glavne junakinje Brine, ki jo vojni vrtinec potegne vase in med drugim doživi tudi mučenje v Rižarni, se sicer opira na nekatere pričevanjske drobce, a se vendar ne razpleta kot zgodovinski roman, temveč kot nekakšna duhovna kronika vsakdanjega življenja vasi na obronkih Krasa. »Kljub temu lahko skozi Brinin primer vidimo, kako lahko vojna kruto zareže v življenje mladega človeka,« je povedala Puričeva. Po njenih besedah je druga vojna zaznamovala ljudi do te mere, da je bila v njihovih očeh stalno prisotna groza, ženske pa so bile vedno oblečene v črno. Še več: kot ugotavlja tržaška pisateljica in esejistka, se vojna ni končala leta 1945, temveč je pustila posledice tudi na potomcih ljudi, ki so vojne grozote doživeli. Kljub temu pa so ženske, ki jih opisuje v svojih delih in so živele v izjemno težkih razmerah, vedno poskrbele za vse, tudi za svoje družine.