Sejali so petje in ples, nabirali so samozavest

Kultura ni okrasni dodatek, sproščena rekreacija, odskočna deska za lete sanjačev. Je temelj zdrave civilne družbe, sredstvo za oblikovanje mišljenja in čutenja vsakega človeka. Tako nastop kot besede dijakov na nedeljski prireditvi ob 80-letnici goriškega Dijaškega doma Simona Gregorčiča so poudarile jasen podtekst: v letih so sejali glasbo, petje, igranje in ples, nabirali pa so samozavest in odgovornost, odkrivali talente in sposobnosti, spoznavali pomen sodelovanja in truda za skupen cilj.

V zadnjem desetletju so v Dijaškem domu uprizorili več uspešnih muzikalov; bili so veliko več kot umetniške delavnice, presegli so željo po spektakularnem zaključku šolskega leta in otroci so razumeli, da so na tistih vajah postavili temelje bodočega življenja, odnosa do drugih, do družbe in poklica. Zato je režiserka Andreja Benedetič združila točke iz teh muzikalov v dramaturško celoto, pri kateri so sodelovali sedanji in nekdanji učenci. Listanje albuma spominov v glasbi, plesu, fotografijah in besedah pa je vabil nastopajoče in gledalce, da so se poglobili v smisel teh produkcij.

Prireditev v polni dvorani goriškega Kulturnega doma so povezovali mali in starejši napovedovalci, na ekranu pa so se vrteli videoposnetki z izjavami nekdanjih dijakov, ki danes študirajo ali delajo v glavnem izven Gorice. Tako eni kot drugi so olajšali promet v zakulisju, kjer je bilo prav gotovo pestro s stalnimi menjavami kostumov in zasedb. Veliko dela je imela zlasti plesna ekipa, z bistveno vlogo pri vrednotenju vsake pevske točke (za zaključek so se koreografijam pridružili še vzgojitelji in vodstvo doma). Pod naslovom Ko zrastemo so se zvrstili odlomki muzikalov Matilda, Briljantina, Vesna, Alica, Peter Pan, Bumbarji, Nenavadna poroka in v večini primerov so se na oder vrnili nekdanji protagonisti, medtem ko so se na platnu vrtele fotografije njihovega debija.

Simbol prireditve so bile ptice, ki poletijo iz gnezda. Taki so nekdanji učenci: nekateri so se usmerili v študij gledališkega in filmskega ustvarjanja ali plesa, drugi pa so košarkarica v A ligi, študentje strojništva, medicine, ekonomije, mednarodne diplomacije, pedagoških ved. Danes živijo v Ljubljani, na Nizozemskem, na Kitajskem. Povedali so, da je marsikdo med vajami odkril neslutene sposobnosti in da so se osnove odrskih veščin izkazale kot zelo dragocene tudi pri katerikoli obliki javnega nastopanja. Med pripravo muzikalov so se spoznali, pridobili samozavest, se učili spoštovanja in odgovornosti do drugega, tudi pomena dobro organiziranega dela v odmerjenem času, nenazadnje boljše slovenščine. O samem Dijaškem domu pa so sedanji učenci povedali, da je kot drugi dom, družina.

Pozdravilo je več gostov, ki jih je na oder povabil predsednik Dijaškega doma Dušan Košuta. Koncept razširjene družine je navdihnil goriškega župana Rodolfa Ziberno, ki je podal svoja voščila, tako kot deželni svetnik Marko Pisani, ki je pohvalil navdihujočo energijo zasedbe, medtem ko se je predsednica SKGZ Nives Košuta spomnila ustanoviteljev, ki so v povojnem času razumeli potencial tovrstne ustanove.

Med besedami gostov so se najbolj približale občutku gledalcev tiste novogoriškega župana Sama Turela, ki je spregovoril o "iskricah v očeh", ki naredijo te nastope tako posebne in izražajo hkrati zadovoljstvo in ponos. Iskrice so posledica resnega in skrbnega dela, ki stoji za tovrstno odrsko suverenostjo in je bolj kot besede najboljša promocija za nadaljnje delo.

Ravnateljica Kristina Knez je usmerila lep del te dolge zgodbe; pred mikrofonom je poudarila, kako se je ustanova sproti prilagajala spremembam družbe, medtem ko je poslanstvo ostalo nespremenjeno, tako kot želja, da bi nudila neko dodano vrednost. Ta vrednost je pripeljala tudi do čezmejnih sodelovanj: predsednica novogoriške Zveze prijateljev mladine Iva Devetak je v svojem pozdravu omenila dolgoletne vezi in uvažanje dobrih idej, ki so nastale iz izmenjave.

Slavnostni govor je pripadal nekdanjemu učencu in vzgojitelju, nato pa članu upravnega sveta in nadzornega odbora, Borisu Pericu. Z njim je občinstvo preletelo zgodovino goriških izobraževalnih institucij in razvoj Dijaškega doma, ki je postavil zrcalo spreminjajoči se družbi: na začetku je odigral neprecenljivo vlogo za Benečane, danes pa ga obiskuje veliko učencev iz mešanih ali celo italijanskih družin. Poleg zahval vsem, ki omogočajo in oblikujejo tako dolgo šolsko zgodbo, je dijakom namenil voščilo Steva Jobsa - "Bodi lačen, bodi nor" - kot tudi nasvet, naj gradijo bodočnost zase, vendar kot del skupnosti.

Večer je predvideval podelitev posebnega priznanja, ki ga navadno prejme uslužbenec šole. Tokrat pa so se odločili za sodelavko, brez katere si ne bi morali predstavljati mnogih nastopov od leta 2007 dalje. Damjana Golavšek je prirejala glasbo, prevajala tekste, pripravljala soliste, vodila je šolo solopetja. Motivacija omenja njeno strokovnost, srčnost in pozornost do vseh sodelavcev. Čeprav je znana osebnost, je vedno našla čas za vaje in prijateljski pogovor. Postala je v določenem smislu tudi ambasadorka Dijaškega doma v Sloveniji. Ob prejemu keramike Tine Sbarbaro je povedala, da se poslavlja od pedagoškega poklica z željo, da bi se otroci vedno borili, s srcem in razumom, za uresničitev svojih želja. Spregovorila je tudi o vrednosti posluha, ki ima več pomenov. Prav gotovo je v zadnjih dveh desetletjih kot malokdo znala prisluhniti otrokom, pa tudi edinstvenosti manjšine.