Spomin na padle števerjanske fante

S soncem obsijan Števerjan je ob navzočnosti velikega števila ljudi danes pričakal odkritje spomenika, ki je posvečen padlim Števerjancem v prvi svetovni vojni. Spominskega shoda se niso udeležili le domačini, kajti dogodek je na oširek med gostiščem Dvor in županstvom priklical tudi ljudi iz drugih krajev, zlasti še pripadnike združenj, ki se ubadajo s krutimi dogodki izpred sto in več let. »Vojna še besni. Toda naposled bo vendarle mir blagoslovil vse doline, nad gorami bo milostno zakraljeval stari božji pokoj. Tedaj bomo obiskali naše grobove in se zahvalili našim mrtvim,« je z besedami Juliusa Kugyja števerjanska odbornica za kulturo Martina Valentincic uvedla občuteno slovesnost ob še pokriti spominski piramidi, ob kateri je stal postrojen vod pripadnikov ponazoritvene skupine Monte sei busi iz Redipulje. Fantje so bili seveda oblečeni v avstro-ogrske uniforme. Valentinciceva je tudi igrala vlogo napovedovalke in povezovalke dvojezično zasnovanega dogodka, ki so se ga udeležili tudi številni ugledni gostje.

Števerjanska županja Franka Padovan je v slovenščini in v italijanščini pozdravila vse navzoče ter števerjansko soboto opredelila kot »zgodovinski dan«. Odkritje spomenika bo po njenih besedah ostalo zapisano kot dogodek, »na katerem smo se po več kot sto letih spomnili na števerjanske fante, ki so na raznih frontah padli v avstro-ogrski uniformi«. Posebno zahvalo je izrekla vsem tistim, ki skrbijo, da spomin na tiste krute čase ne usahne. Spomin naj nam bo v opomin, da vojne prinašajo le gorje in so povod za nova sovraštva in spopade. Pri tem je mislila tudi na grozote, ki smo jim tačas priča v Ukrajini. »Mir je največje bogastvo,« je svoj govor zaključila županja.

Program dopoldneva je obogatil tudi glasbeni utrinek. Za to sta poskrbela gojenca Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice, harmonikar Jure Bužinel in flavtistka Neža Drusany. Pripravila sta splet znanih slovenskih napevov, ki spominjajo na čase 1. svetovne vojne. Osrednji govor se prireditelji zaupali Mitji Jurnu s Peči, odličnemu poznavalcu tistih krutih časov, ko se je Goriška spreminjala v opustelo in požgano pokrajino. Govornik je svoje misli najprej namenil števerjansko-oslavskim gričem, ki so jih vojni spopadi zelo prizadeli. Pri tem je omenil številne spomenike in obeležja, ki spominjajo na prestano gorje. Med vsemi prednjači vojaška kostnica na Oslavju, kjer je svoj tihi dom našlo kakih 60.000 padlih vojakov. Naši kraji, je poudaril, so vojne grozote spoznali že leto prej, ko se je Avstro-Ogrska vpletla v vojno s Srbijo in carsko Rusijo. Naši fantje so tedaj morali v boj za cesarja in mnogi so padli na daljnih frontah v Srbiji, v Galiciji in tudi v ujetništvu v Rusiji. »Zelo pogosto so žandarji potrkali na vrata domačij in družini padlega vojaka prinesli pismo s črnimi robovi, ki je naznanjalo smrt sina ali moža. Po več kot stoletju smo se spomnili teh fantov in jih rešili pozabe, v katero so bili predolgo potisnjeni,« je dejal Mitja Juren.