Tudi duhovščina se je tiho bojevala proti fašizmu

Letošnji festival èStoria je že drugič prekoračil mejo. Predavanja so namreč tudi letos gostile razne novogoriške lokacije, med glavnimi je EPICenter ob železniški postaji v Novi Gorici. Eno izmed predavanj je bilo namenjeno slovenski primorski duhovščini v času fašizma. Za uvod je poskrbela zgodovinarka Petra Svoljšak, ki je debatno srečanje posvetila pred nedavnim preminulemu zgodovinarju Branku Marušiču. Zahvalila se je predsedniku združenja èStoria Adrianu Ossoli, da je ustregel prošnji slovenskih zgodovinarskih krogov in omogočil omembo spomina na priznanega poznavalca goriške zgodovine.

Fenomen v Evropi

Srečanje je potekalo v slovenščini in s simultanim prevajanjem v italijanščino. Bojan Godeša iz Ljubljane je poudaril, da so primorski Čedermaci veljali za nekak fenomen v Evropi, saj je Primorce in Slovence iz osrednje Slovenije ločevala Rapalska meja, ki je hočeš-nočeš imela velik vpliv na duhovno življenje slovenskega naroda.

Kljub zatiralnim metodam fašizma je slovenskim duhovnikom z zavzetostjo uspelo ohraniti slovenščino vsaj v cerkvi in jo s tem rešiti pred potujčenjem. Vatikan se v te zadeve ni pretirano spuščal, saj ga je z Mussolinijevo državo vezal sporazum iz leta 1929; slovenski katoliški svet je spremljal zadržano in se ni jasno opredelil, iskal je kompromise.

Bolj podrobno sta takratne razmere na Primorskem orisala Tomaž Simčič in Gorazd Bajc iz Trsta. Pojasnila sta, da se je italijansko zgodovinopisje komajda posvetilo slovenski primorski duhovščini med fašizmom, problem za Italijane skorajda ni obstajal. Mnogi duhovniki in slovenski razumniki so bili konfinirani daleč stran od Primorske, kar je Vatikan molče spremljal. Vsem pritiskom navkljub pa so župniki obdržali slovensko pridigo v cerkvah, in ker je verouk v šolah moral potekati v italijanščini, so slovenski nauk poučevali v popoldanskih urah v župniščih ali zakristijah. Raje so se zatekli k latinščini, nikoli pa k italijanščini. V Trstu se je dogajalo, da so v latinski jezik prevedli številne slovenske cerkvene pesmi. Oblasti so ukinile tudi ves slovenski tisk, a so začuda dovolile objavljanje nekaterih publikacij z versko ali splošno vsebino. Tu se je izkazala zlasti Goriška Mohorjeva družba. Povedala sta tudi, da je med bralce šlo več kot milijon slovenskih knjig in drugih publikacij.

Tržaška predavatelja sta izpostavila, da protifašističnega boja v naših krajih ne gre pripisati le Borbi in Tigru, temveč da so na svojevrsten in nenasilen način to opravljali tudi duhovniki, ki so bili še najbolj v stiku s prebivalstvom. To se je nadaljevalo tudi v času oboroženega upora partizanov v drugi svetovni vojni. Zadnje čase se odpirajo nekateri arhivi, tudi v tujini, ki bodo pripomogli k širšemu dojemanju, kaj vse se je na naših tleh dogajalo v obdobju črnega režima, sta sklenila.