V fašističnem taborišču v Fossalonu so jih izkoriščali za delo na polju

Slučajno ali pa ne: v obdobju, ki ga opredeljujejo štirje datumi, povezani z drugo svetovno vojno, in sicer 25. april 1945 – praznik osvoboditve v Italiji, 27. april 1941 – dan ustanovitve Osvobodilne fronte v Sloveniji, 1. maj 1945 – dan osvoboditve Slovenskega Primorja in 9. maj 1945 – zaključek druge svetovne vojne v Evropi, se je raziskovalec Andrea Giuseppini, Videnčan po rodu, živi pa v Rimu že dolgo let, povezal z uredništvom Primorskega dnevnika in poslal zelo zanimivo gradivo. S potrpežljivostjo je v okviru projektne raziskave, ki še poteka, zbral vrsto podatkov o številnih interniranih Primorcih in Notranjcih, ki jim je italijanska oblast odvzela svobodo, jih zaprla v taborišče in jih suženjsko izkoriščala za dela na polju. Objavil jih je na spletni strani o fašističnih taboriščih in zaporih www.campifascisti.it, ki jo ureja že več let.

Znano je, da je na Apeninskem polotoku italijanska oblast namestila okrog štirinajst po ustroju in trpinčenju različnih taborišč, prav toliko jih je bilo na zasedenih ozemljih od Raba v Dalmaciji do Črne gore. Vsi vemo kaj povedati o Gonarsu in Viscu, o Monigu in Renicciju. Čustveno in ozemeljsko so nam najbližje Zdravščine in mimogrede omenjamo še Fossalon v gradeški občini. Omenjamo ga površno, ker ne sodi v razred represivno uničevalnih taborišč, saj se ga drži pridevnik »delovno«. V njem ni nihče umrl (?), a upravičeno se smemo vprašati, ali je suženjsko delo etično res bolj sprejemljivo od ždenja in pričakovanja smrti v lakoti in mrazu. Tudi v Nemčiji niso vsa taborišča bila uničevalna in podobna tržaški Rižarni; tudi tam so SS-ovci izkoriščali Vipavce, Brice in Kraševce ter jih dodeljevali posestnikom, da so garali na poljih. Mojega deda, rojenega pod Rihemberškim gradom, je, starega že 67 let, germanski gazda pretepal, če se mu je zdelo, da se ne napreza dovolj.

Andrea Giuseppini je s podrobnim iskanjem našel in prepisal seznam 244 italijanskih državljanov slovenske narodnosti – italijansko ozemlje je od konca prve svetovne vojne segalo do Triglava, Logatca, Ilirske Bistrice in Sušaka –, ki so jih izgnali z domačij in jih leta 1943 namestili v barake pri Fossalonu. Pred Giuseppinijem se je po naročilu goriškega pokrajinskega ANPI-VZPI za dogajanja okrog Fossalona zanimal Giuseppe Lorenzon in za njim Marco Puppini. Nekaj pričevanj je prispevalo članstvo Zveze borcev iz Nove Gorice, ki so v Selcah v ronški občini sodelovali na posvetovanju pred tremi desetletji. Tedaj so zbrali podatke o 68 zapornikih, sedaj pa jih seznam obsega več kot trikrat toliko.

Taborišče v Fossalonu je bilo operativno od konca leta 1942 do septembra naslednjega leta, namenjeno je bilo izključno moškim. Nadzirali so ga karabinjerji; tistemu območju danes pravimo Terranova, ker so ga med vojnama bonificirali in močvirje spremenili v kmetijske površine. Kmetijski kompleks, znotraj katerega je delovalo taborišče, se je takrat imenoval Casa Concordia (Dom sloge) in je ležal med tokovoma Soče in Isonzata. Zapor so sestavljali dve veliki kolonski hiši, dva hleva, štirje silosi, arkadni hodnik in tri oziroma štiri barake. V njem sta bila zaposlena tudi dva uslužbenca Zavoda treh Benečij – Bonifica Vittoria. Zaporniki so si sami kuhali po dva obroka dnevno, prejemali so nekaj bonov, ki so jih lahko unovčili za prigrizek in pijačo v notranji kantini.

Uradna razlaga je navajala, da so bili povezani z Osvobodilno fronto in so podpirali oboroženi upor, druge so internirali preprosto zato, ker so bili sorodniki upornikov. Vzporejanje z žensko polovico prebivalstva nam narekuje, da spomnimo na zapornice v kostanjeviškem samostanu, lučaj daleč od središča Gorice. V Fossalon so premestili tudi nekaj desetin fantov in mož že prej zaprtih v tržaškem Coroneu. Če se je kdo uprl prisilnemu delu, so ga nemudoma vrnili v tržaški zapor. Sicer pa obstajajo pričevanja, da so življenje delavcem zapornikom lajšali nekateri protifašistično usmerjeni stražarji; eden med njimi je imel brata v furlanskem odporniškem gibanju in je skrbel za prehajanje necenzurirane pošte. V samem taborišču je delovala mreža zaupnikov Osvobodilne fronte, ki jo je usklajeval in utrjeval znani aktivist Milo Vižintin.

Na izdelani razpredelnici na omenjeni spletni strani najdemo imena in priimke internirancev, njihov datum rojstva in kraj bivanja, datum prihoda v Fossalon in vzrok priprtja. Vemo, kar velja prav tako za Zdravščine, da so na ta način tudi preprečevali, da bi se dekleta in zlasti moški pridružili borbenim skupinam, ki so se oblikovale že leta 1941. Krajev rojstva je nič koliko od Kobarida do Doline pri Trstu, od Sovodenj do Ilirske Bistrice. Tudi starost internirancev zaobjema letnike od 1928, se pravi, da so imeli ob aretaciji okoli 15 let, do rojenih ob koncu 19. stoletja. Priimki so v velikanski večini poitalijančeni s pripisom tu pa tam izvirne slovenske oblike. So pa na seznamu kraji rojstva napisani povsem slovensko za ozemlje, ki je sedaj v Sloveniji, a italijansko za naše kraje v Italiji. Gre očitno za izbiro raziskovalca, saj je v izvirnih listinah gotovo napisano na primer Vipacco in ne Vipava. Je pa Giuseppini napačno pripisal, da je rojstna država vseh teh taboriščnikov, tudi tistih, ki so se rodili pred ali med prvo svetovno vojno, Italija, kar pa gotovo ne drži, saj takrat italijanska kraljevina ni segala v naše kraje.

Andrea Giuseppini je dostavil gradivo v uredništvo z izrecnim namenom, da se seznam dopolni z morebitnimi drugimi osebnimi podatki. Zato je zaprosil za pomoč v tem smislu v upanju, da se morda oglasi kakšen vnuk zapornikov, saj so sinovi verjetno že vsi preminuli. Ker se je pahljača možnih informatorjev razširila na pol tretjo stotnijo imen, obstaja tudi možnost, da se morda najde kakšna fotografija ali osebna listina nekdanjih taboriščnikov. Na primer: iz Sovodenj je bil v Fossalonu fant, ki mu je bilo ime Mario Krašček.