V imenu Gorica prepletanje kultur, kaj pa v zavesti?

Letošnje prvo Srečanje pod lipami v organizaciji KC Bratuž in krožka Gregorčič je bilo posvečeno slovenskemu jeziku. V goste so povabili jezikoslovca Mateja Šeklija in Nino Pahor. Na večeru Slovenski jezik in Slavia mitteleuropaea sta analizirala nastanek slovenskega jezika in njegovo zgodovino na podlagi treh raziskovalnih metod. Matej Šekli je doma z Rafuta, predava pa na Oddelku za slavistiko in Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, poleg tega pa je sodelavec Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Devinčanka Nina Pahor je leta 2019 diplomirala iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja in slovenistike, leta 2021 pa je magistrirala in primerjalnega slovanskega jezikoslovja in primerjalnega indoevropskega jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer opravlja doktorat.

Naslednica praslovanščine

Kot vsi slovanski jeziki je tudi slovenščina nastala iz praslovanščine, ki so jo sprva govorili na območju severno od Karpatov, od leta 500 dalje pa se je širila po Evropi in iz skupnega jezika je okrog 9. in 10. stoletja nastalo več narečij in jezikov. Temu območju, v katerem se govori slovanske jezike, pravimo Slavia, natančneje pa je slovenščina del Slavie meridionalis, torej je južno slovanski jezik. Na podlagi genealoške metode, s katero jezikoslovec preučuje zgodovinski razvoj nekega jezika, je slovenščina naslednica praslovanščine oz. alpske slovanščine. Okoli 11. oz. 12. stoletja se je začela cepiti na narečja, tako da je danes v slovenščini okrog 40 do 50 narečij, ki jih lahko razdelimo v 7 skupin: gorenjska, dolenjska, štajerska, panonska, koroška, primorska in rovtarska.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.