Petek, 01 julij 2022
Iskanje

»Vedno so zrli onkraj«

V soboto je potekala osrednja proslava ob 40-letnici goriškega Kulturnega doma

Gorica |
29. nov. 2021 | 18:23
Dark Theme

Štirideset. A jih ne kaže. Nikakor ne, saj se goriški Kulturni dom nenehno prenavlja in deluje v koraku s časom, pogosto celo prehiteva čas, ko s svojo inovativno kulturno ponudbo in tkanjem stikov med pripadniki različnih jezikovnih skupnosti v goriškem prostoru kakor tudi v preseganju meje orje ledino in nakazuje smer celotni obmejni skupnosti. V sozvočju s tem poslanstvom je tudi proslava 40. obletnice delovanja v soboto izzvenela slovesno in ponosno, vendar tudi mladostno, razigrano, veselo in s pogledom usmerjenim naprej, v nove izzive in podvige.

»Ljudje se razlikujemo: nekateri gradijo mostove, drugi zidove. Prepričan sem, da je goriški Kulturni dom v vseh svojih 40 letih bil arhitekt mostov in po svojih najboljših močeh prispeval k poglabljanju vezi med Goričani različnih narodnosti kot tudi med obema Goricama,« je povedal predsednik Kulturnega doma, Igor Komel, slavnostni govornik Miran Košuta pa je ocenil, da je »Kulturni dom vselej znal zreti "across the border", onkraj pregrad, zapornic, mračin, s čimer je plodno sozrahljal humus, iz katerega zdaj klijejo goriška harmonija narodov, jezikov in kultur, predsedniška ali županska rokovanja na čezmejnih trgih in brveh ter, nenazadnje, udejanjena skupna kandidatura Gorice in Nove Gorice za Evropsko prestolnico kulture leta 2025.«

V duhu načela pasivne dvojezičnosti, po katerem naj se vsak izraža v lastnem jeziku, govorov na prireditvi niso prevajali, ampak so se dopolnjevali. Misli slovenskega govornika so se tako prepletle s tistimi, ki jih je pretežno v italijanščini vendar ne brez preklopov na slovenščino in furlanščino izrekel pisatelj Angelo Floramo. Navezal se je na različen pomen italijanskih besed »confine« in »frontiera«: prva je neka toga, iz oddaljenih centrov vsiljena pregrada, druga je pojem odpiranja, radovednosti, iskanja preko roba jezikovnih, kulturnih in vsakršnih omejitev. V tem prostoru, ki so ga drugi odločevalci posilili z zidovi, je kljub vsemu preživel iskateljski duh odpiranja in prepletanja imen, idej, jezikov, kultur. V duhu prepletanja, ki sega še v čase obširnega oglejskega patriarhata, so taka odprta periferna območja danes lahko tisto pravo utripajoče srce pluralne Evrope, ki želi in zna negovati različnosti.

Med številnimi uglednimi gosti so se trije priglasili k besedi. Ksenija Dobrila, ki je z Majo Humar v imenu SKGZ domu podarila Palčičevo grafiko, je izrazila željo, da bi »nas dom še naprej razžarjal in nam dajal moč s svojo pozitivno energijo«. Župana obeh Goric Rodolfo Ziberna in Klemen Miklavič sta skupaj stopila na oder. Ziberna je Kulturnemu domu izrekel priznanje za to, da danes v Gorici nimamo več ločenih komponent ampak le različne kulturne duše. »Več jezikov nas bogati, manj jezikov nas siromaši«, je dejal in Igorju Komelu podaril miniaturno reprodukcijo štirih spevov Dantejeve Božanske komedij. Miklavič se je zahvalil Kulturnemu domu, ki je obenem vozlišče kulturnega življenja in pooseblja tisto infrastrukturo, ki je evropsko komisijo prepričala, da je Novi Gorici skupaj z Gorico podelila naziv Evropske prestolnice kulture 2025.

Sledil je koncert oz. multimedialna predstava, ki sta si jo zamislila Peter Gergolet in Manuela Marussi, dirigentka toliko kvalitetnega kolikor mladostno razigranega pevskega zbora Freevoices iz Koprivnega. Zbor je pred desetletjem svoje prve javne nastope imel prav na odru Kulturnega doma, njegov med pevsko zakladnico raznih žanrov in celin razpet repertoar pa je bil odlična osnova za spored večera. Ob pevkah, pevcih in glasbenikih skupine Freevoices so v pevskem sporedu sodelovale še članice tria Iskrica ter vrhunski solistki Tatjana Mihelj in Martina Feri. Recitator je bil Robert Cotič (v nedeljo tudi Pierluigi Pintar), napovedoval je Jari Jarc.

V tudi koreografsko živahni izvedbi zbora je publika lahko prisluhnila pesmim z raznih celin, od dveh afriških, očenaša v jeziku swahili in razigrane Tchotcholose, ki je vžgala navdušenje v dvorani, pa do pesmi iz judovske zakladnice, argentinske pesmi proti vojaški diktaturi Solo le pido a Dios in vse do Boccelijeve Con te partiro’, Marleyjeve Redemption song in zaključne Lennonove himne Imagine v izvedbi celotne zasedbe. Še prej pa je prav tako v skupni izvedbi zadonela Ena pesem, himna, ki jo je Vlado Kreslin podaril Kulturnemu domu že ob 30-letnici.

V Kreslinovi Reki, ki je uvedla pevski spored, sta snovalca dobila navdih tudi za vezno nit večera. Zvočni efekti pretakajoče vode so polnili presledke med pesmimi, na ekranu za nastopajočimi pa so si sledili posnetki vode kot vira življenja in, v prispodobi Soče, kot povezovalke goriškega prostora. Napisi v treh jezikih so povzemali bistvo sporočil pesmi. Na ekranu so se kot simbol 40-letnega minevanja časa vrstile tudi podobe letnih časov, prehod med njimi pa so bile bile pesmi Davida Bandlja, Giannija Fierra in Celsa Macorja.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava