»Vzgajamo mlade, da ne bi bilo več žrtev«

»S športom in druženjem vzgajamo mlade k spoštovanju drugih in še zlasti žensk, saj si želimo, da bi ne bilo več žrtev femicida.« Tako nam je v soboto ob robu nogometnega igrišča v Podturnu zaupal Maurizio Puzzoli iz Basigliana na Videmskem. Njegovo hčerko Liso, takrat staro dvaindvajset let, je decembra 2012 ubil partner, s katerim je imela hčerko, ki je ob njeni smrti imela samo dve leti.

S Puzzolijem je v soboto v Gorico prišla tudi njegova vnukinja, Lisina hčerka, ki je s soigralkami poskrbela za prikaz igranja ragbija. »Memorial prirejamo že petič. Vsakič pridemo v kraj, ki ga je zaznamoval femicid. V Gorici se še posebej spominjamo Romine Ponzalli,« je za Primorski dnevnik pojasnil Maurizio Puzzoli in napovedal, da bodo prihodnje leto šli v kraj Roveredo in Piano pri Pordenonu, kjer se bodo spomnili Aurelie Laurenti, ki jo je partner ubil leta 2020. »Z njenimi starši sem se že pogovoril, v kratkem se bom srečal še z njenima otrokoma,« je razložil Puzzoli. Poleg ragbija so včeraj v Podturnu igrali še nogomet. Dogodek so izpeljali v sodelovanju z goriško občino, ki sta jo predstavljala odbornik Giulio Daidone in občinska svetnica Marilena Bernobich, ter z društvom Audax Sanrocchese, ki je dalo brezplačno na razpolago športni objekt.

Med memorialom so zbirali prispevke za združenje SOS Rosa, katerega članice v prvi osebi z zaskrbljenostjo spremljajo porast števila primerov nasilja nad ženskami in v družini nasploh v goriški pokrajini. »Od začetka leta do konca avgusta smo zagotovili pomoč že 158 ženskam. Običajno jim najprej prisluhnemo in se lotimo reševanja njihove stiske, vse bolj pogosto se na žalost po žrtve nasilja odpravljamo neposredno v bolnišnico. Nazadnje sem v goriški bolnišnici bila pred dvema dnevoma,« nam je zaupala Caterina Di Dato, podpredsednica združenja SOS Rosa, in opozorila, da zelo dobro sodelujejo z varnostnimi organi, z občinskimi socialnimi službami in z raznimi drugimi ustanovami. Po njenih besedah v veliki večini primerov ne gre za posledice enkratnega izbruha jeze, temveč za sistematične oblike nasilja, ki se nadaljujejo tudi za zelo dolga obdobja. Moški se obnašajo nasilno, ker se niso naučili drugih oblik reševanja konfliktov in vzpostavljanja odnosov. Nasilje je pogosto povezano z željo po nadzoru in moči nad partnerico. Prvi znaki se kažejo že v vsakdanjem vedenju, ko partner začne omejevati stike ženske s prijatelji in družino, nadzorovati njeno gibanje, preverjati telefon ali določati, s kom se lahko druži. Takšno vedenje se lahko sprva zdi kot ljubosumje ali pretirana skrb, vendar lahko sčasoma preraste v različne oblike psihičnega, ekonomskega in fizičnega nasilja.