Zamolčano povojno nasilje nad goriškimi Slovenci

Točno na svoj 85. rojstni dan je profesor Aldo Rupel izdal knjižico o povojnem dogajanju na Goriškem. Publikacija z naslovom Narod naš dokaze hrani, ki je izšla v samozaložbi, po Gorici kroži že nekaj dni, v sredo pa so jo javno predstavili v domu Andreja Budala v Štandrežu. Srečanja z avtorjem in njegovo novo knjigo se je udeležilo veliko ljudi, saj delo osvetljuje danes že nekoliko pozabljeno obdobje med letoma 1945 in 1952, ki Slovencem na Goriškem in nasploh v zamejstvu nikakor ni bilo naklonjeno.

Večer ob predstavitvi knjižne novosti je pripravilo kulturno društvo Oton Župančič. Avtorja in zbrane je pozdravila predsednica društva Nataša Paulin, ki je poudarila, da »dokazi« izpred osmih desetletij sodijo med poglavja zgodovine, ki bralca spodbujajo k razmisleku. Zaradi političnih in življenjskih razmer je marsikaj ostalo skrito, pozabljeno in mlajšim rodovom nedostopno, ki sami teh let, polnih nasilja, niso doživeli. Paulinova se je zato Ruplu zahvalila, da se je posvetil raziskovanju »žgočih« vprašanj, ki so na različne načine zaznamovala življenje Slovencev v goriškem zamejstvu.Sobivanje ni bilo idiličnoOb predstavitvi knjižice je avtor najprej opozoril na njeno rdečo naslovnico, ki ponazarja boj in zmago nad nacifašizmom. Vanjo zareže črna strela, simbol protiudara temnih sil, ki pod zaščito velikih sil očitno niso bile povsem poražene. Uvodoma se je pomudil pri partizanskem boju, pregonu sovražnika in osvoboditvi domačih krajev. Kljub skupni zmagi nad nacifašizmom pa sobivanje z zavezniki ni bilo prav nič idilično, saj so se odnosi med zmagovalci vojne hitro skrhali.

Med letoma 1945 in 1947 so se v Gorici vrstile številne množične manifestacije obeh narodov, ki sta živela v mestu, vendar je zavezniška uprava kmalu ubrala smer, ki Slovencem ni bila naklonjena, temveč do njih odkrito sovražna. Sledili so napadi na Slovence in njihovo imetje, ki so dosegli vrhunec dan po razmejitvi, 15. septembra 1947.Takrat so zavezniki zapustili Goriško, v mesto pa so vkorakale italijanske vojaške enote. To je bil nekakšen signal za vsesplošen napad na slovensko lastnino – slovenske trgovine, gostilne, kulturne domove in sedeže slovenskih organizacij. V teh pogromih so se po Ruplovih besedah posebej »izkazali« prišleki ezulskih združenj iz Istre, pridružili pa so se jim še razgrajači iz drugih italijanskih krajev. Nekatere Slovence so nasilneži dobesedno odvlekli do razmejitvene črte in jih pahnili čez bodečo žico z ukazom, da se v Italijo ne smejo več vrniti. Nastradali so skoraj vsi goriški Slovenci, ne glede na politično pripadnost. Oblasti so ob tem ostale pasivne ter požiganja in ropanja niso preprečile.V knjižici je objavljeno gradivo, ki ga hrani Narodna in študijska knjižnica v Trstu in izvira iz arhiva Demokratične fronte Slovencev. Gre za zapisnike in poročila o takratnem dogajanju ter o tistih, ki so bili glavni krivci za tolikšno mržnjo do Slovencev.Na štandreškem večeru je bilo slišati še marsikaj o tem žalostnem obdobju – od odhoda vodilnega kadra in številnih ljudi v Jugoslavijo, ker niso bili pripravljeni živeti v Italiji, do vprašanja optantov, ki so v nasprotni smeri prišli na Goriško, njihovi otroci pa niso smeli obiskovati slovenskih šol.Avtor je ob tej priložnosti razstavil tudi več deset knjig različnih vsebin, ki jih je v letih svojega aktivnega delovanja na Goriškem napisal, prevedel ali soustvaril.