Zaupen odnos med zdravnikom in pacientom tvega izginotje

V teku letošnjega leta se bo na Goriškem upokojilo devet družinskih zdravnikov, na njihovo mesto pa prihaja trenutno le en kolega z rednim delovnim razmerjem, nihče pa z začasnim. Predvsem pa se vprašanja ne rešuje organizirano in sistemsko, ampak se krpajo luknje, ko se pojavi težava (npr. z odpiranjem ambulant za primarno oskrbo), poleg tega pri družinskih zdravnikih ne gre le za zdravljenje, ampak tudi – če ne predvsem – za zaupen odnos med zdravnikom in pacientom, ki temelji na človečnosti in empatiji in prav ta odnos tvega izginotje, če se bodo stvari nadaljevale v tej smeri. To je ugotovitev o položaju družinske medicine na Goriškem, ki izhaja iz besed tako goriške sekretarke združenja družinskih zdravnikov Fimmg Adriane Fasiolo kot nekaterih zdravnikov, ki delujejo na goriškem ozemlju.

Fasiolo se je pred nekaj tedni kot prva podpisala pod javno pismo več družinskih zdravnikov, ki so se odzvali na trditve pordenonskega župana Alessandra Cirianija in direktorja oddelka za interno medicino pri zdravstvenem podjetju za osrednjo Furlanijo Leonarda Sechija. Le-ta sta odgovornost za zatekanje večjega števila pacientov na urgenco tudi za manjše zdravstvene težave pripisala dejstvu, da zdravniki ne opravljajo pregledov na domu, zaradi česar se jim ne bi smelo izplačevati glavnine plače. Podpisniki opozarjajo, da vsak družinski zdravnik ima na mesec približno tisoč stikov, medtem ko goriška urgenca na mesec beleži manj kot dva tisoč vstopov, zaradi česar družinski zdravniki predstavljajo pomembno sito. Ob tisti priložnosti so Fasiolo ter drugi deželni in pokrajinski predstavniki Fimmg v Deželi FJK opozorili, da to, da se vse več ljudi zateka na urgenco ni posledica težav z dostopom do družinskih zdravnikov, ampak dejstva, da zdravstveni sistem ni več v stanju zagotoviti opravljanja storitev v doglednem času. Od tod zahteva po koreniti prenovi sistema splošne oz. družinske medicine, kar združenje Fimmg predlaga od leta 2012, in sicer z vlaganjem v človeški kapital ter načrtovanjem preureditve tovrstnih storitev na ozemlju, ki bi predvidevala korenito spremembo načina delovanja družinskih zdravnikov tako preko usposabljanja kot tudi preko nudenja primernih instrumentov in pripomočkov za ravnanje v primeru kroničnih patologij in oskrbe na domu. »Poklic družinskega zdravnika je treba narediti privlačnega,« pravi glede tega Fasiolo, za dosego cilja pa mora obstajati primerna organizacija.

»Že lep čas skrbim za več kot 1500 pacientov, tako je tudi pri večini ostalih družinskih zdravnikov, čeprav nam ne uspe absorbirati vseh pacientov kolegov, ki gredo v pokoj,« pravi dr. Goran Rustja, ki paciente sprejema v ordinacijah v Štandrežu in v Ulici Favetti v Gorici. Vprašali smo ga, koliko časa lahko spričo teh številk posveti vsakemu pacientu. Odgovor na to vprašanje je lahko zelo raznolik, pravi, saj je zelo raznolika tako tipologija kot problematika pri posameznih oskrbovancih. Če gre za to, da se predpiše kak recept ali napotnico, je dovolj minuta, če je potreben pregled, se porabi recimo kakih deset minut, težji primeri, ki terjajo tudi psihološki pristop, pa lahko zahtevajo tudi okoli 30 minut, saj je potreben pogovor. Pogovor s človekom veliko pomeni, poudarja dr. Rustja, kajti ne zdraviš samo z zdravili. Odkar ima več kot 1500 pacientov, nima veliko časa za preglede na domu, zato je moral opraviti selekcijo in ohraniti samo nekatere.Naš sogovornik je vedno delal sam, delovni urnik pa obsega 12-13 ur dnevno: so trenutki zatišja, trenutki, ko je treba biti za računalnikom, pomembno je, da si na razpolago, da rešuješ ali urejaš stvari, pravi Rustja, za katerega je najhujša težava birokracija, ki jo nalagajo zdravnikom.

»Lik družinskega zdravnika bo izginil in to je bilo hoteno,« pa je grenka ugotovitev dr. Giorgia Tavcarja, ki bo ravno danes prenehal z dejavnostjo, ki jo je opravljal celih 40 let, od tega kar 37 v ordinaciji v Štandrežu. Na mesto družinskih zdravnikov bo po njegovem mnenju prišlo nekaj zelo fiktivnega, na koncu pa, ko bo tekla voda v grlo, se bodo ljudje obrnili na zasebnike. Kadar pa odnosa med zdravnikom in pacientom več ne bo, bo konec zabave, pravi dolgoletni zdravnik, ki svoj poklic primerja z duhovniškim. On in drugi kolegi so bili namreč po njegovih besedah tudi nekakšni spovedniki, zato zdravnik znanstvene plati svojega poklica ne sme ločiti od empatije in poslušanja, v nasprotnem primeru postane tehnokrat, pravi.