Združevalo je štandreške kmete

Kmečko društvo Štandrež je celih 35 let stalo ob strani domačim kmetom in jim pomagalo pri reševanju najrazličnejših težav. Ustanovili so ga leta 1948, ko se je ponudila možnost, da bi štandreški kmetje kosili travnike na Rojah, na goriškem letališču. Med ustanovnimi člani je bil tudi danes 98-letni Viljem Zavadlav, ki je pred leti zapisal svoje spomine na delovanje društva. Svoje beležke je zatem zaupal predsednici kulturnega društva Oton Župančič Nataši Paulin, ki jih je uredila, tako da je iz njih na koncu nastala zanimiva knjižica, ki so jo v nedeljo predstavili v domu Andreja Budala v okviru dogodka Pozdrav Martinu.

V Štandrežu je v povojnem času od kmetijstva živelo 56 družin, sicer so bili štandreški kmetje poznani daleč naokrog že pod Avstrijo, ko so bili njihovi šparglji naprodaj tudi na Dunaju. Po drugi svetovni vojni so se štandreški kmetje znašli pred novimi izzivi, ki so zahtevali, da se med seboj povežejo; ponudila se jim možnost košnje travnikov na Rojah in obenem so se soočili s težavami, ki jih je prinašala razmejitev. Številne štandreške družine so bile lastnice gozdnih parcel med Rožno dolino, Ajševico in Staro Goro, nekateri so v takratni Jugoslaviji imeli tudi njive, tako da je društvo skrbelo za urejanje vseh potrebnih dokumentov za prehajanje meje. Na ustanovnem občnem zboru leta 1948 je bil za predsednika kmečkega društva izvoljen Franc Lupin; tajniško funkcijo so zaupali Rudiju Lutmanu, medtem ko so društveni odborniki postali Andrej Brajnik, Emil Brisko, Silvester Zavadlav, Dominik Nanut, Mirko Marvin, Karlo Hoban in Peter Budal. Pomožni člani so bili Emil Cingerli, Dušan Brajnik in sam Viljem Zavadlav, ki je zatem društvu več let tudi predsedoval. Kmečko društvo je v naslednjih letih med drugim nekaj časa upravljalo smetišče pod današnjim sejemskim razstaviščem, tako da so štandreški kmetje tamkajšnje biološke odpadke pomešali z domačim gnojem za gnojenje svojih polj. Viljem Zavadlav je v svojih spominih opisal tudi, kako so z zelenjavo trgovali, kako so v Štandrežu kuhali žganje, kako je društvo poskrbelo za nabavo nekaterih kmetijskih strojev in orodja, ki so jih zatem posojali članom in tudi nečlanom. Štandreškim kmetom so se težki časi začeli pisati, ko je steklo razlaščanje zemlje – najprej za gradnjo raznih socialnih stanovanj in po letu 1978 za mednarodni mejni prehod Vrtojba, za avtocesto, za obrtno in industrijsko cono. Kmetje so začetno mislili, da bi se razlastitvam uprli, vendar so kaj kmalu razumeli, da je šlo za posledice mednarodnih odločitev, ki bi jim ne mogli kljubovati. Zaradi tega je društvo skrbelo predvsem, da bi člani dobili čim več denarja za svojo zemljo, ki so jo toliko let ljubeznivo obdelovali.