25. APRIL: Antifašizem ni vrednota za samo en dan v letu

V poslanski zbornici je bilo včeraj - med drugimi - slišati te besede: »25. april pripada vsej državi, vsem Italijanom, ki se prepoznavajo v dediščini odporništva. K osvoboditvi in preporodu države so prispevali predstavniki med seboj zelo različnih političnih in kulturnih sil. To želim povedati, ker 25. april ni praznik levice, je praznik osvobojene Italije in praznik vseh nas.« Izrekla jih je Laura Cavandoli, poslanka Lige, ki skupaj z Brati Italije in stranko Naprej, Italija tvori jedro vladajoče desne koalicije. Iz sosednjih klopi je bilo ob njenih besedah slišati aplavze. Vse izrečeno drži in se tudi zelo lepo sliši. Iz srca želim verjeti, da poslanka iz Parme res tako misli in čuti. Pa vendarle je v tistem aplavzu težko preslišati hinavstvo.

Ploskala je namreč koalicija, ki se brezsramno spogleduje z idejo »karizmatičnega voditelja« (glej - premierat), v kateri je očitna težnja po koncentraciji oblasti, v popolnem nasprotju z demokratičnim načelom delitve oblasti. Ploskala je večina, ki pasivno prenaša dosledno vladno uzurpacijo parlamenta kot osrednjega nosilca zakonodajne oblasti. Seznam bi se lahko seveda nadaljeval.

Kako torej verjeti antifašizmu, ki se pojavi le en dan v letu (če sploh, najvišji položaj v parlamentu namreč zaseda oseba, ki sliši na ime Ignazio Benito Maria La Russa in ne zamudi priložnosti za poskus izenačevanja partizanov in fašistov), preostalih 364 pa udejanja politike, ki so v popolnem nasprotju z antifašističnimi vrednotami?